Poleg uvedbe enotnega kazenskopravnega okvirja za boj proti korupciji (določitve minimalnih pravil za opredelitev kaznivih dejanj, kot so podkupovanje, poneverba in nezakonito obogatitev, ter kazenskih in nekazenskih sankcij itd.) direktiva pomembno nadgrajuje tudi področje preventive, ki je nujna za učinkovit boj proti korupciji. Na ravni EU so tako prvič podrobneje določene obveznosti držav članic glede preprečevanja korupcije, zlasti na področjih upravljanja tveganj, nasprotij interesov in vzpostavitve specializiranih organov.

Države članice morajo izvajati informacijske in ozaveščevalne dejavnosti, zagotavljati visoko raven integritete, preglednosti in odgovornosti v javni upravi ter krepiti zmogljivosti javnih uslužbencev za prepoznavanje tveganj korupcije.

Poseben poudarek direktiva namenja vzpostavitvi konkretnih preventivnih orodij. Ta vključujejo dostop do informacij javnega značaja, pravila za razkritje in obvladovanje nasprotij interesov, sisteme za prijavo in preverjanje premoženja ter ureditev odnosov med javnim in zasebnim sektorjem. V skladu z določbami direktive morajo države članice zagotoviti tudi ukrepe za preglednost financiranja političnih dejavnosti, prijavo interesov funkcionarjev, ureditev pojavov t. i. »vrtljivih vrat« ter pravila v zvezi z s kršitvijo dolžnosti prijave  pomembnega premoženja ali interesov.

Direktiva hkrati zahteva, da so preventivni ukrepi prilagojeni konkretnim tveganjem v posameznih sektorjih. Države članice bodo morale redno izvajati ocene tveganj, prepoznati najbolj izpostavljena področja ter na tej podlagi oblikovati ustrezne politike. Za krepitev sistemskega pristopa bodo morale sprejeti in redno posodabljati tudi nacionalne protikorupcijske strategije, pri čemer se spodbuja vključevanje civilne družbe.

Pomembna novost je tudi jasna zahteva po obstoju specializiranih organov: Države članice morajo zagotoviti tako enega ali več organov za preprečevanje korupcije kot tudi organe za njeno preiskovanje in pregon. Ti organi morajo delovati neodvisno, brez neprimernega vmešavanja, učinkovito in transparentno. Njihove naloge, kot že omenjeno, vključujejo nadzor nad premoženjskimi prijavami funkcionarjev, spremljanje skladnosti s pravili o transparentnosti, nadzor nad nasprotji interesov, prepoznavanje tveganih sektorjev ter sodelovanje z organi pregona. Gre za področja in institute, ki so v Sloveniji že v veliki meri v pristojnosti Komisije za preprečevanje korupcije.

Direktiva kot pravni akt, ki je zavezujoč glede rezultatov, ki jih je treba doseči, določa, da mora vsaka država članica vzpostaviti celovit sistem za preprečevanje, odkrivanje in obravnavo korupcije. V veljavo bo stopila 20 dni po objavi v Uradnem listu EU, države pa bodo imele 2 leti časa za njen prenos v nacionalno zakonodajo (za določena področja, kot npr. priprava nacionalnih strategij, je rok tri leta).

Sprejeta direktiva predstavlja prelomnico v boju proti korupciji v EU, saj z usklajenimi pravili, izpostavljanjem preventive in večje odgovornosti držav članic, postavlja temelje za bolj transparentno, odgovorno in integritetno delovanje javnega in zasebnega sektorja v državah članicah.