Tisti, ki se ukvarjamo s preprečevanjem in zatiranjem korupcije, smo si enotnega mnenja, da Slovenija velja za dokaj nekorumpirano državo, čeprav zanemarljivo število kazenskih ovadb s tega področja še zdaleč ne kaže realnega stanja.
Osnovna težava Slovenije je ravno v tem, da ne vemo, v kolikšnem obsegu se je korupcija pri nas razrasla. Samo policijski podatki ne zadoščajo za prikaz dejanskega stanja, treba je izvesti vrsto drugih raziskav. Razlika med uradno ugotovljeno korupcijo in njenim zaznavanjem na strani državljanov je namreč izredno velika.
Vsekakor je ni tako malo kot jo prikazujejo uradne statistike, predvsem organov odkrivanja in organov pregon, niti ne tako veliko kot nanjo kažejo javno mnenjske raziskave. Odgovor na vprašanje, koliko korupcije je v Sloveniji, je torej nekje vmes.
Po oceni mednarodnih organizacij smo med najboljšimi tranzicijskimi državami in dosti boljši od nekaterih članic EU, na primer Italije in Grčije.
Korupcija se prepleta z vsemi kriminalnimi dejavnostmi in se z njimi medsebojno pogojuje. Predvsem se v korupcijska dejanja nenehno vpleta mednarodni element.
Premajhno poudarjanje mednarodnega sodelovanja v boju proti korupciji je tisto področje, na katerem lahko v prihodnje še veliko storimo, če priznamo, da je korupcija znana tudi Sloveniji.
