Korupcija je danes problem, ki ga Slovenija, Evropa in ves svet poleg terorizma in organiziranega kriminala upravičeno štejejo za eno izmed največjih nevarnosti. S svojim pojavom škoduje družbi, ogroža vladavino prava, človekovih pravic, stabilnost in demokratičnost države, zavira ekonomski razvoj nerazvitih držav ter zmanjšuje zaupanje civilne družbe v najpomembnejše državne organe.

Predvsem zato je v zadnjih letih problematika korupcije postala predmet povečane pozornosti na strani medijev, politike in splošne javnosti, prav tako pa tudi ena izmed glavnih tem na mednarodnih in nacionalnih konferencah, posvetih in seminarjih.

Naraščanje pojavnih oblik korupcije v družbeni praksi postavlja številna vprašanja o uspešnosti odkrivanja, ki nikjer ne zadovoljuje pričakovanj. Dosedanji sistem klasične državne prisile z organi kazenskega pregona je sicer pomemben pri odkrivanju najbolj odmevnih primerov korupcije, vendar pa to za odpravljanje temeljnih vzrokov in pogojev, ki omogočajo nastanek in razvoj korupcije, še zdaleč ni dovolj.

Uporaba samo represivnih ukrepov proti korupciji vodi zgolj k odstranjevanju nekaterih posledic. Zaradi tega je nujno potrebno namenjati več pozornosti preventivnim ukrepom.

Korupcijska dejanja je najtežje odkrivati, ker gre za razmerja med ljudmi z najvišjo stopnjo diskretnosti oziroma za dogovor na »štiri oči«. Vsi imajo enake interese, cilj vsakega je pridobitev določene koristi. Zato pri dejanju ni klasičnega oškodovanca, ki bi imel interes takšno dejanje prijaviti.

Prikritost in težka dokazljivost tovrstnih korupcijskih dejanj narekujeta, da je potrebno omejevati priložnost za korupcijo, osveščati javnost o nevarnosti le-te ter spodbujati takšno zavest državljanov, ki bo korupcijo obsojala, jo zavračala. Rezultat tega bo, da se bo družba sama vedla nekorumpirano.

Glavno vlogo pri tem imata torej etika in integriteta posameznika.