George Osborne kot še en dokaz politike vrtljivih vrat pri britanskem Evening Standardu

Ljubljana, 20. marca 2017 - Z imenovanjem Georga Osborna, bivšega britanskega finančnega ministra in vodje britanske zakladnice, za svojega novega urednika, londonski časopis Evening Standard nadaljuje z uveljavljeno tradicijo podpore prehajanju iz političnih v medijske elite. Politiki se v medijskem svetu zaposlijo, ko se njihova politična kariera izteče, lahko pa opravljajo obe zaposlitvi naenkrat.
V Osbornovem primeru je težko verjeti, da je njegova enoletna zaposlitev v vlogi nadobudnega mladega novinarja v začetku 1990-ih tista, ki je pritegnila Evening Standard. Službe, o kateri sanjajo mnogi profesionalni novinarji, ni dobil zaradi svojih izkušenj, temveč zaradi svoje kariere v politiki.
Za druge, ki so se v Veliki Britaniji v zadnjem času podali po isti poti med političnimi in medijskimi elitami, vsaj lahko zatrdimo, da imajo nekaj strokovne podlage, ki jim je zagotovila dodeljen položaj. Med najbolj očitnimi je bivši britanski minister za izobraževanje in parlamentarni poslanec Michael Gove, ki je v preteklosti delal pri reviji The Times, kjer je sedaj ponovno zaposlen. Tudi Boris Johnson, bivši londonski župan, je kratek čas delal kot urednik pri reviji Spectator preden je zasedel položaj britanskega ministra za zunanje zadeve. Johnson je v preteklosti deloval tudi kot bruseljski dopisnik za britanski časopis The Telegraph, kjer je pridobil primerne izkušnje za opravljanje vodstvene vloge v kampanji za Brexit.
Osborne, predstavnik britanske konzervativne stranke, pa ima v smislu strokovnih izkušenj za tako prestižno zaposlitev v medijih kot je uredniški položaj več skupnega z Nigelom Farageom, ki dela na britanski pogovorni radijski postaji LBC in je vodil britansko stranko za neodvisnost UKIP, kot z njegovimi kolegi iz konzervativne stranke. Za Faragea, ki je pred nastopom v politiki slovel po svoji vlogi trgovca s surovinami, ne moremo najti racionalne razlage za prevzem vplivnih položajev v medijih ne da bi upoštevali njegov političen vpliv. Kljub temu se je znašel na čelu enourne večerne oddaje na LBCju.
Tanka linija
Tako Osborne zagotovo ni prvi (in verjetno tudi ne zadnji) predstavnik britanske politične elite, ki je gladko zdrsnil v medijsko elito. Tudi zgodovinski pregled kaže na pogosto prečkanje te meje. Politiki so imeli v preteklosti precej več dostopa do medijev kot le v vlogi občasnih kolumnistov in urednikov. Kot je nekoč zapisal zgodovinar JA Thomas, je imel novo izvoljeni britanski parlament leta 1906 na ducate poslancev, ki so imeli tudi svoje časopise.
Le desetletje zatem je David Lloyd George, britanski zadnji liberalni premier, celo kupil dnevnik The Chronicle, da bi si zagotovil medij, ki bi bil naklonjen njegovim političnim smernicam in odločitvam. Še prej, v zgodnjem 19. stoletju, so bili britanski mediji legalni le, če so imeli vladno privolitev v obliki plačila določenih davkov in prispevkov. Vsak, ki si je želel dela v medijih ali je želel začeti izdajati časopis, je moral pridobiti vladno privolitev.
Pogosto se pozablja, da je bil tudi v ne tako daljni preteklosti lastnik časopisa del Churchillove vlade, ki je delovala tekom druge svetovne vojne. Najprej je bil zaposlen na mestu ministra za proizvodnjo letal, kasneje pa je Baron Beaverbrook kot eden od vrhovnih ministrov v britanskem kabinetu (»lord privy seal«), ki je bil lastnik Daily Expressa, deloval ob posameznikih kot je bil Clement Attlee, ki so Veliki Britaniji pomagali k zmagi v drugi svetovni vojni. Vsi, ki se ne strinjajo s političnim vplivom Ruperta Murdocha, so torej lahko hvaležni, da vsaj ni zaposlen v kabinetu.
Je pričakovati posledice?
V širšem zgodovinskem kontekstu britanskih političnih akterjev, ki dobijo močne položaje v medijih, je imenovanje Osborna v Evening Standardu nekje vmes. Lahko smo zadovoljni, ker njegova zaposlitev ne pomeni vrnitve v čase, ko so politiki pogosto kupovali, prodajali in nadzorovali medije zaradi lastnih političnih interesov, a njegovo pomanjkanje izkušenj v medijih jasno kaže, tako kot pri Farageu, da mu je zaposlitev pripadla zgolj na podlagi njegovega političnega slovesa.
Poleg očitno turobnega sporočila, ki ga tak razvoj dogodkov lahko pošilja nadobudnim novinarjem – vsi izpiti in težke ure dela v vlogi svobodnjaka se ne morejo primerjati z izkušnjami in poznanstvi pridobljenimi v parlamentu – se imenovanje Osborna lahko izkaže za dvorezen meč za Evening Standard.
Utemeljitev za njegovo zaposlitev – ker je tako priznana osebnost – je za nekatere lahko smiselna in Osborne se lahko izkaže za dobrega urednika ene najbolj branih tiskanih britanskih publikacij. Morda je imel celo enega najboljših razgovorov za zaposlitev vseh časov in je na razgovoru uspel izničiti vse dvome, ki so se pojavljali zaradi njegovega pomanjkanja izkušenj v novinarstvu. A njegovo imenovanje kljub temu pošilja močno javno sporočilo, da ima časopis (ki pogosto trdi, da predstavlja vse Londončane) za svojega naslednjega šefa raje uveljavljenega politika, kot pa izkušenega novinarja.
To morda ne predstavlja vrnitve v čase neposredne politične patronaže britanskega tiska, a ob naslednjem večjem političnem dogodku bo težko ignorirati možnost Osbornovega vpliva na politično vsebino njegovega novega časopisa.

Povzeto in prirejeno po naslednjem viru: http://theconversation.com/george-osborne-at-the-evening-standard-the-latest-through-a-long-revolving-door-74783