Odgovor na poziv k umiku zahteve za razkritje vira in osebnih podatkov novinarja portala Siol.net

Spoštovani,

uvodoma navajamo, da med temeljne naloge Komisije za preprečevanje korupcije (dalje: komisija) sodi tudi varovanje identitete prijavitelja. Temu je namenjeno celotno poglavje III Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (dalje: ZIntPK). Namen teh določb je namreč na eni strani spodbuditi posameznika, ki je s posameznimi kršitvami, ki jih komisija obravnava, seznanjen, da o njih obvesti pristojne organe in s tem tudi olajša izvedbo postopkov ugotavljanja kršitev ter kršiteljev, na drugi strani pa naj bi ravno zaradi dolžnosti varovati identiteto prijavitelja in drugih ukrepov, ki so komisiji na voljo za zaščito prijavitelja, preprečevale, da bi slednji postal žrtev povračilnih ukrepov.

V okviru teh pristojnosti, ki jih komisiji nalaga ZIntPK, je torej komisija dolžna začeti postopek zoper osebo, ki v nasprotju s četrtim odstavkom 23. člena ZIntPK ugotavlja ali razkrije prijavitelja zaradi prijave. Četrti odstavek 23. člena ZIntPK namreč določa, da »Identitete prijavitelja …, ki je prijavo podal v dobri veri oziroma je utemeljeno sklepal, da so njegovi podatki v zvezi s prijavo resnični, kar ocenjuje komisija, ni dovoljeno ugotavljati ali razkrivati«. V teh primerih mora pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa, skladno s šestim odstavkom 77. člena ZIntPK, uvesti postopek zaradi suma kršitve zgoraj omenjene določbe.

V konkretnem primeru je novinar v članku, ki je bil javno objavljen, poimenoval posameznika z osebnim imenom in navedel, da je za njegov prispevek ta posameznik potrdil, da je zadevo prijavil komisiji. Takšno ravnanje pa pomeni sum kršitve četrtega odstavka 23. člena ZIntPK. 

Zaradi uvedbe prekrškovnega postopka mora torej pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa ugotoviti identiteto domnevnega kršitelja, torej posameznika, ki je identiteto domnevnega prijavitelja razkril. Glede na to, da je novinar v prispevku zapisal, da mu je domnevni prijavitelj potrdil dejstvo, da je prijavitelj, je mogoče zaključiti, da je novinar to informacijo pridobil od nekoga tretjega, katere resničnost pa je šele moral potrditi pri domnevnem prijavitelju. Zato je potrebno prekrškovni postopek izvesti tako zoper novinarja kot tudi zoper tretjo osebo, ki mu je to nepreverjeno informacijo podala. Iz tega razloga mora pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa zahtevati tudi pridobitev teh podatkov.

Na koncu naj dodamo, da komisijo preseneča tak napad na njeno izvrševanje zakonskih nalog, še posebej, ker so tudi novinarji po drugem odstavku 21. člena Zakona o medijih zavezani k varovanju virov informacij. Strinjamo se, da je zgodba, ki so jo novinarji razkrili, v javnem interesu. Menimo pa, da je podaja prijav sumov kršitev pristojnim organom ter njihova ustrezna obravnava v še večjem javnem interesu. Zato pomeni ugotavljanje in razkrivanje identitete prijaviteljev negativno prakso, ki je (lahko) škodljiva tako za prijavitelja, ki je lahko že zaradi samega dejstva, da so se podatki o njegovi identiteti razkrili v medijih, deležen povračilnih ukrepov, hkrati pa takšno postopanje novinarjev deluje odvračilno tudi na potencialne prijavitelje, ki so seznanjeni ali se bodo seznanili s kršitvami, in sicer na način, da kršitve ne bodo razkrili pristojnim organom, saj bodo vedeli, da tvegajo razkritje identitete javnosti.

S spoštovanjem,

Boris ŠTEFANEC
PREDSEDNIK