Ocena stanja korupcije v Republiki Sloveniji

Ocena stopnje korupcije v posamezni državi je v veliki meri odraz delovanja ali nedelovanja institucij pravne države, integritete javnega sektorja in kakovosti vladanja (t. i. "good governance"), kar z drugimi besedami pomeni široko razvejan imunski sistem družbe.

Eden pomembnih strateških ciljev komisije je razviti metodologijo, ki naj bi že naslednje leto omogočila bolj celovit in objektiven prikaz stanja v Republiki Sloveniji na tem področju:
1. brez ustreznih identifikacijskih pojmov in opredelitev korupcijskih tveganj ter njihovih dejavnikov ni mogoče objektivno ugotoviti dejanskega stanja in načrtovati  temu primerne ukrepe (najprej diagnoza potem prognoza)
2. pomanjkanje celovitih podatkov in poglobljene analize povzroča, da v javnem, medijskem ter političnem okolju pri razpravah o korupciji prevladuje osredotočanje na posamezne afere, posploševanje, posredno pa s tem tudi odvračanje pozornosti od najtežjih pojavnih oblik sistemske korupcije in relativiziranje odgovornosti njenih akterjev.
Trenutno se korupcija primarno "meri" skozi (nezadostne) kriminalitetne in pravosodne statistike ter z bolj ali manj metodološko izpopolnjenimi anketami javnega mnenja (t. i. percepcijskimi študijami).
 
 
 
 
 
Ocena korupcije v Republiki Sloveniji z vidika različnih tipologij korupcije:
1. Slovenija je država z relativno nizko stopnjo administrativne korupcije, če jo primerjamo z drugimi (post)tranzicijskimi državami v širši Evropi (članicami Sveta Evrope); to velja celo v primerjavi z nekaterimi starejšimi članicami EU (na primer Italija, Grčija);
2. Glede korupcije belih ovratnikov določeni pokazatelji kažejo, da je Slovenija v boljšem položaju kot druge (post)tranzicijske države in primerljiva z nekaterimi starimi članicami EU (sredozemskega bazena). Ta oblika korupcije je v tesni povezavi s primeri gospodarskega in javnofinančnega kriminala, s katerim se Slovenija sooča zadnja leta;
3. Pretekla in trenutna gospodarsko-finančna kriza je v Sloveniji razkrila dolgoletni razvoj sistemske/institucionalne korupcije.
V Sloveniji zaznavamo 12 od 13 indikatorjev, ki jih teorija našteva kot znak prisotnosti sistemske korupcije. V nasprotju z državami z enako nizko ali nižjo stopnjo administrativne korupcije je v Sloveniji zaradi vrste razlogov, v veliki meri pogojenih s procesom tranzicije in izrazito šibkimi nadzornimi institucijami ter (zadnja leta) nizko stopnjo zaupanja v institucije pravne države, največji problem sistemska korupcija, za katero obstajajo močni indikatorji.
Med ključne dejavnike tveganja za sistemsko korupcijo mednarodne institucije, teorija in praksa uvrščajo naslednje dejavnike:
  • obstoj gospodarskih monopolov, kartelov in omejena konkurenca;
  •  veliki državni in lokalni infrastrukturni projekti;
  •  politično obremenjeni procesi ekonomske liberalizacije in privatizacije;
  •  majhna verjetnost odkritja in kaznovanja (šibkost in pomanjkanje prioritet nadzornih institucij ter organov odkrivanja in pregona);
  •  dolgotrajni sodni postopki;
  •  institucionalna in politična negotovost (povezana s krizo, volitvami in nizkim zaupanjem v institucije pravne države ter političnega sistema);
  •  neizdelan ali prenormiran sistem javnega naročanja s šibkim dejanskim nadzorom;
  •  nedodelan sistem notranjih revizij glede smotrnosti (ne samo skladnosti s predpisi) porabe javnega denarja;  
  •  šibkost nadzornih organov v gospodarstvu in nezadostna korporativna kultura na področju skladnosti poslovanja;
  •  politizacija ali netransparentna privatizacija medijskega prostora;
  •  neučinkovit in netransparenten sistem financiranja podjetništva s strani finančnih institucij;
  •  vpliv lobijev na zakonodajni proces;
  •  netransparentnost javnih institucij oziroma nezadosten sistem dostopa do informacij.
V večji ali manjši obliki so v Sloveniji – z izjemo zadnjega – podani vsi zgoraj našteti elementi.
 
Korupcija v Sloveniji je večji problem, kot smo si pripravljeni priznati. Drži, da korupcija zaseda vse več prostora v javnem, političnem in strokovnem diskurzu, vendar te razprave pogosto niso konstruktivne. Zavzemanje za omejevanje korupcije pa je (pre)pogosto zgolj deklaratorne narave. Za uspešnejše soočenje s tem problemom, ki je v mnogočem pogojen s specifiko tranzicije, potrebujemo delujoč imunski sistem v obliki močne pravne države, delujočih nadzornih institucij ter več odgovornosti in integritete javnega sektorja.