Načelno mnenje številka 172

Ravnanje uradnih oseb v izobraževalni ustanovi, ki ob seznanitvi z razlogi za sum ponareditve pisnega izpita vedoma opustijo dolžno ukrepanje in prijavo pristojnim organom, je kršitev dolžnega ravnanja, s katero te osebe storilcem ponarejanja omogočijo, da se izognejo odgovornosti za storjeno dejanje, kandidatu pa, da izpit kljub temu lahko v celoti dokonča, kar ustreza definiciji korupcije po 3. točki 2. člena ZPKor.

Komisija za preprečevanje korupcije je na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije – ZPKor (Uradni list RS, št. 2/04 in sprem.) in 13. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št.105/04) na seji dne 6.7.2009 sprejela

Načelno mnenje številka 172

  • Ravnanje uradnih oseb v izobraževalni ustanovi, ki ob seznanitvi z razlogi za sum ponareditve pisnega izpita vedoma opustijo dolžno ukrepanje in prijavo pristojnim organom, je kršitev dolžnega ravnanja, s katero te osebe storilcem ponarejanja omogočijo, da se izognejo odgovornosti za storjeno dejanje, kandidatu pa, da izpit kljub temu lahko v celoti dokonča, kar ustreza definiciji korupcije po 3. točki 2. člena ZPKor.

Obrazložitev

Komisija je v marcu 2009 prejela prijavo suma korupcije, v kateri so podani razlogi za sum ponarejanja pisnega izpitnega dela v eni od slovenskih visokošolskih izobraževalnih ustanov in kršitev dolžnega ravnanja uradnih oseb te ustanove, ker so opustile dolžno ukrepanje in prijavo ponarejanja izpitne listine pristojnim organom ter tako storilcu tega dejanja omogočile, da se je izognil odgovornosti za storjeno dejanje, kandidatu za izpit pa, da kljub temu izpolnjuje izpitne pogoje. V prijavi je izraženo pričakovanje, da Komisija primer preuči in se do njega opredeli v skladu s svojimi pristojnostmi.

Pristojnost komisije, da daje načelna mnenja, določa 18. člen ZPKor. Natančneje jo ureja Poslovnik komisije, ki v 1. alineji 13. člena pravi, da komisija sprejema načelna mnenja o tem, ali določeno ravnanje ustreza definiciji korupcije iz ZPKor. Kaj definicija korupcije zajema, je razvidno iz 3. alineje 2. člena ZPKor: "Korupcija" po tem zakonu je vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.

Poslovnik komisije v drugem odstavku 13. člena določa, da načelna mnenja o korupciji nimajo pravnih ali materialnih posledic. Načelna mnenja niso ne splošni in ne konkretni pravni akti, s katerimi se sicer odloča o pravicah in dolžnostih posameznikov, pač pa le zakonita metoda preprečevanja korupcije, s katero Komisija ne odloča o odgovornosti udeleženih oseb, fizičnih ali pravnih, ampak v načelnih mnenjih ugotavlja dejansko stanje, ki ga nato primerja s pravili dolžnega ravnanja in zakonsko definicijo korupcije po 3. alineji 2. člena ZPKor. Načelna mnenja so le neobvezne smernice, po katerih lahko nedoločeno število nedoločenih subjektov prostovoljno usmerja svoje vedenje in ravnanje, da se na ta način izognejo tveganjem korupcije. To je tudi glavni namen zakonodajalca v ZPKor, ki terja pravočasno odkrivanje, preprečevanje in obvladovanje tveganj, ne le čakanje na nastanek in posledice korupcije. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-57/06 ugotavlja, da preprečevanje korupcije izhaja neposredno iz temeljev pravne države. Zato morajo tudi načelna mnenja o korupciji poleg konkretnih določb upoštevati temeljna načela pravne države, njena vrednostna (etična) merila in pravni red kot celoto.

I.

Komisija je predmetno prijavo o sumu korupcije sprejela v obravnavo in vodstvo izobraževalne ustanove pozvala, da odgovori na navedbe o razlogih za sum korupcije ter pošlje ustrezno dokumentacijo in podatke, kaj so v zvezi s tem ukrenili. Na poziv se je vodstvo sicer odzvalo, vendar brez vsebinskih odgovorov in zaprošene dokumentacije, z izgovorom, da niso mogli razbrati, za kateri primer gre. Komisija je poziv dopolnila in obenem izrazila pričakovanje, da tovrstni primeri v tej izobraževalni ustanovi niso tako pogosti, da vodstvo ne bi moglo vedeti, kateri izpit je pri konkretnem kandidatu sporen. Vodstvo izobraževalne ustanove je nato le skopo odgovorilo, da kandidat spornega izpita ni opravil in da je z nepravilnostmi seznanjeno. Zaprošene dokumentacije in pojasnil pa izobraževalna ustanova kljub temu tudi pri drugem odgovoru ni poslala.

Odklonilen odnos izobraževalne ustanove do zakonitega poziva Komisije, da njeno vodstvo pojasni nepravilnosti in predloži ustrezno gradivo, je prijavo le še dodatno podkrepil. Zato je Komisija s preverjanjem razlogov za sum korupcije nadaljevala in v skladu s svojimi pristojnostmi pridobila gradivo, ki dokazuje, da je bilo vodstvo izobraževalne ustanove od vsega začetka zelo dobro seznanjeno z razlogi za sum ponarejenega izpita. Kmalu po objavi rezultatov je prejelo pismo s protestom proti takšnemu načinu opravljanja izpitov, v katerem je podan tudi natančen opis razlogov za sum ponarejanja. Pri tem pa posebno težo predstavlja dejstvo, da so tako prizadeti kandidati kot vodstvo izobraževalne ustanove vedeli, da je ponarejeni izpit priznan kandidatu, ki je sicer javni funkcionar na eni od najpomembnejših oblastnih funkcij v državi.

Potem, ko je protestno pismo prejelo, je vodstvo izobraževalne ustanove nekatera dejanja za ugotavljanje odgovornosti celo opravilo, vendar je postopek ustavilo, ne da bi o ponarejanju obvestilo pristojne organe. Odgovor, da študent spornega izpita sploh ni opravil, je sicer resničen, vodstvo izobraževalne ustanove pa je pri tem zamolčalo, da ni opravil le ustnega dela, medtem ko je pisni del, ki je predpogoj ustnemu delu izpita, zaradi nepojasnjenih razlogov za sum ponarejanja in korupcije še vedno sporen, ker ni ukrenilo ničesar, da bi samo ali s pomočjo pristojnih organov, ki jih je v takšnih primerih dolžno obveščati, razloge za sum ponarejanja preiskalo in ugotovilo, kdo vse je za to odgovoren.

Pisni izpit je v izobraževalnem procesu pravno pomembno pisanje, saj gre za listino oziroma nosilec podatkov, ki dokazuje pomembno dejstvo, da je kandidat obveznost izpita opravil ali ne. To dejstvo je odločilno za pravna razmerja, v katerih je podlaga za uresničevanje pravno priznanih pravic in dolžnosti določenih fizičnih in pravnih oseb. Ker izpitne listine na splošno dokazujejo dejstva, ki so pomembna za pravna razmerja fizičnih in pravnih oseb, že sam poskus ponarejanja teh listin predstavlja resno grožnjo vrednotam pravnega reda ter pravne varnosti v družbenih procesih in medsebojnih odnosih. Zaradi tega je ponarejanje listin praviloma vedno predmet skrbnega in natančnega ugotavljanja dokazov in odgovornosti storilcev tudi v kazenskem postopku. V času, ko je bil ponarejen pisni izpit, ki je predmet obravnavane prijave, je bilo ponarejanje listin kot kaznivo dejanje določeno v 256. in 257. členu tedaj veljavnega Kazenskega zakonika (KZ). Ta je v prvem odstavku 256. člena določal: "Kdor napravi krivo listino ali predrugači pravo listino z namenom, da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor krivo ali predrugačeno listino uporabi kot pravo, se kaznuje z zaporom do dveh let". Obe kazenski določbi o prepovedi in kaznivosti ponarejanja listin vsebuje tudi veljavni KZ-1 v 251. in 252. členu. Ker je ponarejanje listin pravnemu redu in pravni varnosti ljudi nevarno, je že sam poskus tega dejanja kazniv, tako po prejšnjem KZ kot po zdaj veljavnem KZ-1.

Komisija razpolaga z dokazi, da je bil v obravnavanem primeru ponarejen pisni del izpita. Kandidatu je za dokončanje izpitnih obveznosti ostal le še ustni del izpita. Vodstvo izobraževalne ustanove je bilo z razlogi za sum ponarejanja seznanjeno že od vsega začetka, vendar do danes ni storilo ničesar, da bi ukrepalo in obvestilo pristojne organe, čeprav bi se glede na svoj položaj in pooblastila moglo in moralo zavedati, da je to dolžno storiti. Prav tako ni ukrenilo ničesar, da bi od kandidata zahtevalo pojasnila o okoliščinah in sostorilcih ponarejanja, ampak mu je kljub vsemu pustilo odprto možnost, da lahko izpitne obveznosti z ustnim zagovorom dokonča.

Komisija meni, da bi moralo vodstvo izobraževalne ustanove ukrepati in o razlogih za sum ponarejanja obvestiti pristojne državne organe. Ob seznanitvi z razlogi za sum ponarejanja bi se glede na svoj uradni položaj in pooblastila moglo in moralo zavedati, da bo z opustitvijo ukrepanja in prijave pristojnim državnim organom kršilo dolžno ravnanje, storilcem ponarejanja omogočilo, da se izognejo postopku za ugotavljanje odgovornosti, kandidatu pa, da izpit kljub vsemu lahko dokonča. To pomeni, da se je vodstvo izobraževalne ustanove v nasprotju z dolžnim ravnanjem odločilo, da preverjanje in prijavo razlogov za sum ponarejanja opusti, pri čemer je zavestno prezrlo tudi protest tistih, ki se v tej ustanovi izobražujejo in si prizadevajo, da svoje učne obveznosti vestno in pošteno izpolnjujejo.

Na podlagi prijave, zbranega gradiva in pravil dolžnega ravnanja ob seznanitvi z razlogi za sum, da je storjeno kaznivo dejanje, Komisija meni, da je ravnanje uradnih oziroma odgovornih oseb izobraževalne ustanove, ki so v obravnavanem primeru vedoma opustile dolžno ukrepanje in prijavo ponarejenega izpita pristojnim organom, kršitev dolžnega ravnanja. S tem so storilcem ponarejanja omogočile, da so se izognili postopku za ugotavljanje odgovornosti, kandidatu pa, da lahko izpit kljub vsemu dokonča, kar v obeh primerih pomeni omogočanje neupravičene nematerialne koristi s kršitvijo dolžnega ravnanja. Ravnanje uradnih oziroma odgovornih oseb, ki s kršitvijo dolžnega ravnanja drugemu omogočajo neupravičeno korist, pa ustreza definiciji korupcije po 3. alinei 2. člena ZPKor.

S tem je načelno mnenje utemeljeno.

Upoštevaje izjemen pomen vzgojno izobraževalnih ustanov za družbeni in osebnostni razvoj zlasti mladih, ki se v izobraževalnem procesu tudi moralno izgrajujejo, imajo te ustanove toliko večjo odgovornost, ne samo pravno, temveč tudi moralno-etično, da kazniva ravnanja, še posebej tista, s katerimi so vrednote izobraževanja in poštenega pridobivanja znanja najbolj ogrožene, učinkovito preprečujejo, odkrivajo in odvračajo. Zato Komisija v tem načelnem mnenju obenem izkorišča priložnost, da vzgojno izobraževalne ustanove ponovno pozove k sprejemu in dejanskemu uresničevanju kodeksov etičnih norm o dobrem in poštenem učnem okolju ter integriteti nosilcev in udeležencev vzgojno izobraževalnih procesov, kar je potrebno tudi zaradi učinkovitega preprečevanja korupcije na tem pomembnem družbenem področju in v družbi na sploh.

Drago Kos

Predsednik