Komisija za preprečevanje korupcije

Integriteta, odgovornost, transparentnost

Načelno mnenje številka 214

Ravnanje odgovornih oseb naročnika po Zakonu o javnem naročanju, ki v nasprotju z določbami tega zakona iz postopka javnega naročanja ne izločijo ponudnikove nepopolne ponudbe in mu s tem omogočijo korist, ustreza definiciji korupcije po tretji alineji 2. člena ZPKor.

Na podlagi prvega odstavka 84. Člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 45/10), 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04, v nadaljevanju ZPKor) in 13. člena Poslovnika Komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št. 105/04) je Komisija za preprečevanje korupcije na seji dne 14.6.2010 sprejela naslednje:

Načelno mnenje številka 214

  • Ravnanje odgovornih oseb naročnika po Zakonu o javnem naročanju, ki v nasprotju z določbami tega zakona iz postopka javnega naročanja ne izločijo ponudnikove nepopolne ponudbe in mu s tem omogočijo korist, ustreza definiciji korupcije po tretji alineji 2. člena ZPKor.

Obrazložitev

Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: Komisija) je prejela prijavo o sumu korupcije v zvezi s postopkom javnega naročanja, v katerem je naročnik sprejel sklep, da je ponudba enega od ponudnikov popolna, Državna revizijska komisija je kasneje na zahtevek za revizijo, podan s strani neizbranega ponudnika ugotovila, da je bila ponudba izbranega ponudnika nepopolna. Po mnenju prijavitelja je bila odločitev naročnika namerna in sicer s ciljem, da javno naročilo dobi drugo, že predhodno znano podjetje.

Komisija je prijavo sprejela v obravnavo in se na podlagi zbranega gradiva do opisanega ravnanja odgovornih oseb naročnika opredelila tako, kot je navedeno v izreku načelnega mnenja.

Pristojnost Komisije, da daje načelna mnenja, določa 18. člen ZPKor. Natančneje jo ureja Poslovnik komisije, ki v 1. alinei 13. člena določa, da komisija sprejema načelna mnenja o tem, ali določeno ravnanje ustreza definiciji korupcije iz ZPKor. Definicija korupcije je razvidna iz 3. alinee 2. člena ZPKor, po katerem je “korupcija” vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi posredno ali neposredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.

Poslovnik Komisije v drugem odstavku 13. člena določa, da načelna mnenja o korupciji nimajo pravnih ali materialnih posledic. Načelna mnenja niso ne splošni in ne konkretni pravni akt, s katerimi se sicer odloča o pravicah in dolžnosti posameznikov, pač pa le zakonita metoda preprečevanja korupcije, s katero Komisija ne odloča o odgovornosti udeleženih oseb, fizičnih ali pravnih, ampak v načelnih mnenjih ugotavlja dejansko stanje, ki ga nato primerja s pravili dolžnega ravnanja in zakonsko definicijo korupcije po 3. alinei 2. člena ZPKor. Načelna mnenja so le neobvezne smernice, po katerih lahko nedoločeno število nedoločenih subjektov prostovoljno usmerja svoje vedenje in ravnanje, da se na ta način izognejo tveganjem korupcije. To je tudi glavni namen zakonodajalca v ZPKor, ki terja pravočasno odkrivanje, preprečevanje in obvladovanje tveganj, ne le čakanje na nastanek in posledice korupcije. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-57/06 ugotavlja, da preprečevanje korupcije izhaja neposredno iz temeljev pravne države. Zato morajo tudi načelna mnenja o korupciji poleg konkretnih določb upoštevati temeljna načela pravne države, njena vrednostna (etična) merila in pravni red kot celoto.

Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 in spremembe, v nadaljevanju: ZJN-2) v 3. členu določa definicijo naročnikov po tem zakonu, ter določa da je informativni seznam naročnikov priloga uredbe, ki jo izda Vlada Republike Slovenije. Komisija ugotavlja, da je gospodarski subjekt, zoper katerega je Komisija prejela prijavo o sumu korupcije, naročnik skladno z ZJN-2.

“Popolna ponudba” je skladno s 16. točko prvega odstavka 3. člena ZJN-2 ponudba, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna. Nadalje je v 20. točki določena kot »neprimerna ponudba« tista ponudba, ki ne izpolnjuje pogojev, vezanih na vsebino predmeta javnega naročila in zato ne izpolnjuje v celoti zahtevam naročnika, določenim v razpisni dokumentaciji. V skladu z 80. členom ZJN-2 je dolžan naročnik po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb v skladu z 78. členom ZJN-2 izločiti vse ponudbe, ki niso popolne.

Naročnik je pravilno na Portalu javnih naročil objavil Obvestilo o naročilu opreme. Priloga obvestila je bila tudi podrobna razpisna dokumentacija s podatki o tehničnih zahtevah opreme. Na naročilo so se odzvali trije ponudniki. Po preučitvi vseh treh ponudb je naročnik sestavil Obvestilo o oddaji naročila enemu izmed ponudnikov (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Naročnik je v obvestilu navedel, da je ponudba izbranega ponudnika popolna in ekonomsko najugodnejša.

Na odločitev naročnika sta pravilno in pravočasno podala zahtevek za revizijo oba neizbrana ponudnika. Državna revizijska komisija je oba zahtevka obravnavala in ugotovila, da je bila ponudba izbranega ponudnika neprimerna in kot takšna tudi ni bila popolna ponudba, kot jo definira 16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2. Državna revizijska komisija je ugotovila, da določena oprema, ki jo je ponudil izbrani ponudnik, ni ustrezala tehničnim zahtevam, ki jih je naročnik navedel v razpisni dokumentaciji. Naročnik bi moral to ponudbo v skladu z 80. členom ZJN-2 izločiti, česar pa naročnik ni storil, temveč odločil, da je ponudba izbranega ponudnika popolna.

S tem je naročnik kršil določila 80. člena ZJN-2 in omogočil pridobitev koristi izbranemu ponudniku, saj je bil kljub nepravilni ponudbi, v postopku javnega naročanja izbran kot najugodnejši ponudnik, takšno ravnanje pa ustreza definiciji korupcije v smislu 3. alineje 2. člena ZPKor.

S tem je načelno mnenje utemeljeno.

Drago Kos

Predsednik

Načelno mnenje številka 214
Pomakni se na vrh

Accessibility Toolbar