Zaščita prijaviteljev

Vsak posameznik ima pravico komisiji ali drugemu pristojnemu organu podati prijavo o ravnanju, za katerega verjame, da ima znake korupcije. Komisija je dolžna ščititi identiteto osebe, ki je podala prijavo na podlagi utemeljenega prepričanja, da so podatki v njeni prijavi resnični – ki je torej podala prijavo v dobri veri. Takoj ko komisija ugotovi, da je bila prijava podana v dobri veri, začne z njeno obravnavo in ukrene vse potrebno za zaščito identitete prijavitelja. Med ukrepe spada tudi sankcioniranje vsakogar, ki poskuša ugotavljati identiteto prijavitelja, ki želi ostati anonimen. Za vsak tovrsten poskus lahko komisija posamezniku (fizični osebi) izreče globo v višini od 400 do 1200 evrov, odgovorni osebi pravne osebe zasebnega in javnega prava globo v višini 400 do 4000 evrov, pravnim osebam javnega in zasebnega prava pa v višini 400 do 100.000 evrov. O razkritju identitete prijavitelja lahko namreč odloči le  sodišče, in sicer le v primeru, ko je to nujno potrebno za zavarovanje javnega interesa ali pravic drugih.

Varovanje identitete pa ni edini ukrep zaščite prijaviteljev, ki ga ima na voljo komisija. Če je prijavitelj zaradi svojega nasprotovanja korupciji ali drugim nezakonitim ali neetičnim ravnanjem izpostavljen ogroženosti s fizičnim ali psihičnim nasiljem v delovnem okolju (mobingu), lahko komisija uporabi nekatere vzvode delovnopravne narave, da ga pred tem zaščiti in mu pomaga. Pri tem so taki ukrepi še posebej pomembni pri nezakonitem lobiranju v zadevah javnega pomena, ko so javni uslužbenci, tudi po izkušnjah iz prakse, pogosta tarča tovrstnih poskusov in ravnanj.

V primerih, ko bi bili za zaščito prijavitelja ali njegovih družinskih članov potrebni strožji varnostni ukrepi, pa lahko komisija pristojnim organom predlaga zaščito, ki je za ogrožene osebe predpisana z Zakonom o zaščiti prič, vključno s posebnim programom zaščite z nujnimi ukrepi.