Sistemski problemi terjajo sistemski odziv

Če bi si želel slovesa modrega avtorja, bi ta uvodnik najbrž začel z obširnim nizanjem učenih besed, kako vidim sistemske probleme naše družbe. Spričo razmer, ki jih vsakodnevno občutimo na lastni koži, pa se mi zdi, da je to, kar je do včeraj morda bila modrost, zdaj že prazno govoričenje. 

Z množico delim vsakdanje razočaranje in ogorčenje, ker so oči, ki so pred dobrimi 21 leti z radostjo zrle rojstvo države in srečno prihodnost, motne od skrbi ter žalosti. In ker ne mine teden, da si kak moody’s ali soroden regulator na svobodnem trgu kapitalističnega pohlepa ne vzame časa in nam zniža t. i. bonitetno oceno. Zdaj, ko je jasno, da so nas naši častitljivi možje in žene v političnih strankah ter institucijah javnega sektorja s korupcijo, organiziranim gospodarskim in finančnim kriminalom pripeljali na rob socialnega prepada, ko nam »prijatelji iz tujine« v vsej svoji brezmadežnosti delijo moralne nauke, nam sodijo in nas mečejo med finančne smeti – je ob tem sploh še vredno razpravljati o sistemskih problemih? Toda ravno sistemski problemi, ki najbolj tarejo ljudi in družbo, zahtevajo sistemski odziv ter odločno ukrepanje. Temu denimo Konvencija Združenih narodov proti korupciji v preambuli namenja posebno pozornost in poudarja potrebo po vsestranskem in interdisciplinarnem odzivu. Kaj naj bi to pomenilo v družbeni praksi in predvsem institucijah javnega sektorja? Tudi o tem že nekaj let poteka široka razprava kako nam primanjkuje znanja in soglasja o skupnih vrednotah. To so sicer že na ravni konkretnega primera temelji in prvinski motivacijski dejavniki spoznanja, vrednotenja in praktične modrosti, ki skupaj vodijo do rezultatov pričakovanega delovanja in odgovornosti – integritete posameznika ter družbe. Ker pa »zdraharji« vztrajajo vsak na svojih okopih, »psi lajajo, karavana gre naprej«, skupaj z nami po poti v pogubo.

S tem tudi menim – za ceno, da si prislužim sloves heretika – da ima to, kar občutimo kot sistemsko korupcijo, poleg nesporne skorumpiranosti posameznikov in njihovih združb globoke korenine v kronični nezmožnosti oziroma nesposobnosti nadzornih institucij. Slednje namreč strukturnih problemov, ki bodisi ustvarjajo koruptivno okolje ali sami proizvajajo korupcijo, gospodarski in finančni kriminal, včasih sploh ne prepoznajo, kaj šele da bi se z njimi učinkovito spopadli.

Brez tega, da so vzroki pravilno prepoznani, je lahko vsako zdravilo, naj bo še tako dobronamerno, samo še bolj pogubno. Bolj je bolezen zahrbtna, več znanja in odločnosti potrebujemo, da jo premagamo. Torej, če hočemo našo družbo ozdraviti bolezni korupcije in kriminala, jih vsaj obvladovati v mejah znosnega, smo primorani k vsestranskemu in interdisciplinarnemu, celostnemu pristopu pri prepoznavanju in odpravljanju sistemskih problemov. Ker jih poznamo, saj jih vsak dan občutimo na lastni koži. Resnična modrost je v iskanju rešitev in odločnem ukrepanju, ne več v »mlatenju prazne slame«.

Bećir Kečanović

Celotna 24. številka KPK Vestnika je dostopna tukaj.

Sistemski problemi terjajo sistemski odziv
Pomakni se na vrh