Na katere obveznosti naj bodo pozorni župani, podžupani in občinski svetniki ob začetku mandata in med opravljanjem funkcije? Katere kršitve zakona se ponavljajo, kako se jih da preprečiti in katerih kršitev ni več mogoče popraviti? O tem smo se pogovarjali s Katjo Mihelič Sušnik, svetovalko senata Komisije za preprečevanje korupcije, ki poudarja pomen pravočasnega preverjanja pravil, osebne integritete in zgleda, ki ga funkcionarji dajejo s svojim ravnanjem.

Intervju je del spletnega novičnika Komisije, ki naročnike vsak mesec obvešča o našem delu ter ostalih aktualnih informacijah s področja našega delovanja in pristojnosti. Vabljeni, da se naročite nanj!

Kaj je prva stvar, ki jo mora nov funkcionar narediti?

Z vidika opravljanja funkcije je dobro, da se seznani s pristojnostmi, ki jih ima, ter vsemi dolžnostmi in pravili pri izvajanju pristojnosti, ki mu jih med drugim določa Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK).

Med prvimi obveznostmi, ki jih mora funkcionar opraviti ob nastopu funkcije sta predvsem dve. Prva je prijava premoženjskega stanja, ki jo mora opraviti v enem mesecu po nastopu preko portala eUprava. Druga je prijava omejitev poslovanja občini – to pa pomeni, da funkcionar občino seznani z vsemi subjekti, kjer bi bil on sam ali pa njegovi družinski člani poslovodje, člani poslovodstva ali zakoniti zastopniki (to velja tudi za društva, zavode, javne zavode, ipd.) ter neposredno ali preko drugih pravnih oseb v več kot 5 % udeleženi pri ustanoviteljskih pravicah, upravljanju ali kapitalu.

Na kaj bi morali kandidati pomisliti morda že pred samo zasedbo funkcije, ko se odločajo za kandidaturo?

Osebe, ki se odločajo za kandidaturo, prihajajo iz različnih preteklih okolij in sektorjev. Nekdo, ki na primer ves čas deluje v podjetništvu, je lastnik subjekta, ki posluje v okolju, kjer živi, mogoče celo z občino, se mora zavedati omejitev, ki mu jih dejanska izvolitev za opravljanje funkcije funkcionarja – župana, podžupana ali občinskega svetnika, prinaša. Njegovo podjetje ali podjetja v lasti njegovih družinskih članov tako na primer ne bodo mogla prosto nadaljevati poslovanja z občino, saj so takšni posli prepovedani oziroma v določenih primerih zgolj izjemoma dovoljeni. Takšne omejitve veljajo tudi v primeru, če na primer družinski član funkcionarja kot fizična oseba opravlja določene posle za občino.

Na splošno pa bi se morali zavedati, da opravljanje javne funkcije poleg ˝moči˝ s seboj prinese tudi odgovornost za zakonito izvajanje funkcije ter izvajanje pristojnosti v interesu občanov. Funkcija s seboj prinese tudi javno izpostavljenost, s tem izpostavljenost nadzoru občanov. S svojimi ravnanji postavljaš zgled in tega se mora vsak zavedati že ob podaji kandidature. 

Na kaj morajo paziti potem, ko so že  v funkciji?

Z vidika ZIntPK morajo pri opravljanju svojega dela poznati pravila, ki od njih na področju npr. nasprotja interesov, nezdružljivosti funkcij in lobiranja, terjajo določena dolžnostno ravnanje – bodisi prepoznavo okoliščin nasprotja interesov in izločitev, odpravo nezdružljivih funkcij ali pa prepoznavo lobiranja in poročanja o tem. Vsi instituti ZIntPK namreč predstavljajo zakonsko določene minimalne standarde, ki jim pravzaprav pomagajo preprečevati korupcijo, ohranjati njihovo osebno integriteto in integriteto občine kot institucije, ob njihovem upoštevanju pa krepijo zaupanje v njihovo delo. Predvsem pa naj se zavedajo, da funkcije ne opravljajo in uporabljajo za to, da bi uveljavljali zasebne interese ampak, da delo opravljajo v javnem interesu, zakonito, v skladu s pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi. Naj se zavedajo, da je njihova osebna integriteta in integriteta institucije, ki jo predstavljajo pomemben del opravljanja funkcije.

Kaj so najpogostejše napake, ki se dogajajo v praksi, zakaj do njih prihaja in kako bi jih župani lahko preprečili?

Na lokalni ravni se v praksi najpogosteje zgodijo kršitve nasprotja interesov občinskih svetnikov. Občinski svetniki na svojih sejah in tudi sejah komisij občinskega sveta, v katerih delujejo, obravnavajo in glasujejo pri zadevah, kjer bi se morali izločiti. Najbolj pogosti primeri se tako zgodijo takrat, ko občinski svetnik, ki je član Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, kandidira za člana sveta javnega zavoda v lasti občine in se pri tem ne izloči iz razprave in glasovanja o sebi. Enako se dogaja, da se občinski svetniki iz razprave in glasovanja ne izločajo takrat, kadar so kandidati za člane svetov javnih zavodov ali članov nadzornih svetov podjetij v lasti občin njihovi družinski člani. Ne glede na to, da Komisija izvaja mnogo usposabljanj na navedeno tematiko, da odgovori na množico vprašanj občin s tega področja, so pogosto zaznane prav te kršitve. Sicer je odgovornost za poznavanje dolžnosti na vsakem funkcionarju samem, ne le županu – pa vendar župan s svojim poznavanjem tega področja in predvsem s posvečanjem dovoljšne pozornosti pravilnemu ravnanju ter s svojim zgledom lahko bistveno pripomore k temu, da tudi ostali – ne le funkcionarji, ampak vse ostale osebe, ki so zaposlene na občini – tudi sami ravnajo pravilno.

Katere obveznosti veljajo tudi za ponovno izvoljene župane? Kaj morajo ob začetku novega mandata urediti znova?

Ponovno izvoljeni župani morajo na primer v mesecu dni po potrditvi mandata na konstitutivni seji, prijaviti celotno premoženjsko stanje preko eUprave, ne glede na to, da so ga prijavili tudi že v prejšnjem mandatu.

»Pri nas se vsi poznamo.« Kako naj župan v majhni občini prepozna, kdaj poznanstvo ali osebna povezava postane okoliščina, zaradi katere se mora izločiti iz odločanja?

Odgovornost župana je, da prepozna okoliščine nasprotja interesov – nobenega dvoma ni, kadar gre za njega samega, za njegove družinske člane, poslovne vezi na primer, da je bil pred opravljanjem funkcije zaposlen v družinskem podjetju, in podobno. Pri osebnih stikih, zaradi katerih bi se moral izločiti, pa je bistvena njihova intenzivnost, ki je lahko celo pomembnejše merilo od tega, kako okarakteriziramo stike, torej ali so osebni, poslovni in podobno. Če so ti stiki tako intenzivni, ne glede na to, kakšne narave so, da se pojavi dvom v to, da bo župan pri opravljanju svoje javne naloge lahko zagotovil nepristranskost in objektivnost, se mora izločiti iz obravnave, razprave in odločanja. Pri tem je pomembno še to, da župani nimajo predstojnika in v primeru zaznave takšnih okoliščin obveščajo Komisijo in mi smo potem tisti, ki presodimo, ali naj se izloči ali ne. Torej je na županu predvsem odgovornost, da določene okoliščine zazna in opiše ter seznani Komisijo in do njene odločitve preneha z delom v zadevi.

Kje je meja med legitimnim zavzemanjem za interese občine in nedovoljenim vplivanjem na delo občinske uprave, javnega zavoda ali občinskega podjetja?

Nedopustno, neetično ali celo nezakonito vplivanje pomeni poseganje v postopke ali zadeve, kjer oseba nima pristojnosti ali pooblastil v konkretnih postopkih. Lahko pomeni tudi iskanje informacij za namene posredovanja teh tretjim osebam, ki sodelujejo v postopkih. V določenih primerih lahko pomeni tudi sum storitve kaznivega dejanja – sum zlorabe položaja uradne osebe. Vplivanje se lahko dogaja tudi na način izvajanja pritiska, podaje groženj, pogojevanj in podobno v odnosu do oseb, ki vodijo postopek. Takšni načini vsekakor ne predstavljajo legitimnega zavzemanja za interese občine. Vsak se mora zavedati svojih pristojnosti in zakonito ravnati v okviru njihovega izvajanja. Funkcionarji na lokalni ravni ne morejo posegati v postopke, kjer nimajo pristojnosti, ne morejo podajati navodil občinski upravi, javnemu zavodu ali predstavnikom občine v svetu javnega zavoda ali občinskega podjetja, ki bi presegala njihove pristojnosti. Funkcionar ni prevzel funkcije zato, da bo obvladoval vse, kar je v lasti in pristojnosti občine ter uveljavljal svoje interese ali interese določenih posameznikov.

Župani se srečujejo s podjetniki, društvi in drugimi pobudniki. Kdaj je tak stik običajen del opravljanja funkcije, kdaj pa ga je treba prepoznati in obravnavati kot lobiranje?

Funkcionarji na ravni občine so lobiranci in kot taki naj bi prepoznali, kdaj je stik lobističen. Lobiranje je popolnoma legitimna aktivnost, če je izvajana zakonito, zaznana in poročana. Osnovni namen pravil lobiranja je namreč v transparentnosti – to je zaznavi takšnega ravnanja ter njegovem poročanju in javni objavi, da je splošna javnost lahko seznanjena, kdo je v imenu interesnih organizacij (na primer podjetij) želel nejavno vplivati na sprejem nekih splošnih aktov, ki bodo ob sprejetju veljali za vse.

Na lokalni ravni tipično lobiranje predstavljajo predvsem nejavno vplivanje na občinske splošne in politične odločitve: prostorske akte, odloke, proračun, organizacijo javnih služb, koncesije in druge razvojne ali finančne odločitve občine. Nekateri tipični primeri lobiranja na lokalni ravni med drugim obsegajo:

-         nejavne stike investitorja ali njegovega predstavnika z županom, občinskimi svetniki ali občinsko upravo in drugimi zaposlenimi z namenom vplivati na vsebino občinskega prostorskega načrta (OPN) ali občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) (predstavnik investitorja se na primer neuradno sestane z županom ali vodjo občinske uprave in skuša doseči, da občina pripravi ali spremeni občinski odlok ali razvojni plan v smeri, ki koristi njegovemu projektu);

-         vplivanje interesnih skupin na pripravo ali sprejem občinskih odlokov in drugih splošnih aktov, na primer glede prometa, ravnanja z odpadki, oglaševanja, uporabe javnih površin ali organizacije lokalnih javnih služb;

-         nejavno prepričevanje župana ali občinskega sveta glede vključitve, povečanja ali ohranitve posamezne postavke v občinskem proračunu, subvencije ali financiranja določenega projekta (direktor lokalnega podjetja na primer pred sejo občinskega sveta zasebno prepričuje svetnike, naj v proračun vključijo sredstva za točno določen občinski projekt ali objekt, od katerega bi imelo podjetje poslovno korist).

Katera zmotna prepričanja najpogosteje slišite pri svojem delu – denimo »če občini nisem povzročil škode, ni nič narobe« ali »če delam v dobro občine, je ravnanje dovoljeno«?

Na splošno imamo v našem družbenem okolju mnogo formalnih, uzakonjenih pravil, pa vendar je jasno, da noben zakon ne more urediti popolnoma vsake situacije, s katerimi se pri delu srečamo. Pri presoji posameznika o tem, kaj je sprejemljivo, čeprav zakon nečesa ne prepoveduje ali izrecno dovoljuje, pride do izraza njegova osebna integriteta. Integriteta osebe je tudi tista, ki ji preprečuje kršiti zakone. Zakonov in drugih pravil, ki jih mora poznati funkcionar je mnogo, nihče ne pričakuje, da bo vsak funkcionar poznal vse, pričakujemo pa, da bo v konkretnih primerih zadeve preveril, se poučil ter svoje delo opravil strokovno in odgovorno, v skladu z vsemi zakoni, etičnimi normami in kodeksi. Bi pa morda ne škodilo, če bi se kdaj – sploh pri odločitvah, povezanih s kadrovanjem in porabo javnih sredstev, vsi, ki v postopkih sodelujejo, vprašali, ali bi enako odločitev sprejeli, če bi šlo za njihova lastna sredstva, oziroma se večkrat vprašali ali je odločitev v javnem interesu.

Kaj naj župan stori, ko ugotovi, da je obveznost spregledal ali že ravnal napačno? Kaj lahko še popravi in na koga naj se obrne?

Ko se pripeti, da župan pozabi poročati na primer premoženjsko stanje, subjekte, s katerimi veljajo omejitve poslovanja, ali pa če bi pozabil prijaviti lobistični stik, naj to stori takoj, ko to ugotovi. To velja za vse zavezance, ne le župane. Vedno se z vsemi vprašanji ali dilemami lahko obrnejo na Komisijo – bodisi preko telefona ali s pisnim vprašanjem. Če pa župan, podžupan ali občinski svetnik na primer krši določbe o nasprotju interesov, v takšnih primerih popravljalni ukrepi ne pridejo v poštev, saj je bilo ravnanje že storjeno, s tem pa tudi kršitev. Je pa pomembno, da se te kršitve zavedajo, sprejmejo odgovornost in v bodoče ravnajo pravilno.

Kaj mora župan poznati in urediti osebno, tudi če mu pri delu pomagajo občinska uprava, pravna služba ali zunanji svetovalci?

Ne glede na to, da na občini delujejo strokovne službe ali zunanji svetovalci, je odgovornost za poročanje premoženjskega stanja, prepoznavo okoliščin nasprotja interesov, prepoznavo lobiranja, sporočanja subjektov, s katerimi veljajo omejitve poslovanja občini in tako naprej na funkcionarjih samih. Seveda je dobrodošlo in primerno, da strokovne službe občine poskrbijo za to, da so funkcionarji ob nastopu funkcije seznanjeni z obveznostmi, ki jih imajo, ne morejo pa jih namesto njih opraviti. To je odgovornost funkcionarjev.

Bi pa še posebej apelirala na občinske svetnike, ki svojo funkcijo opravljajo nepoklicno in niso vsakodnevno vpeti v delo občine, da se, ne glede na to, da jim tega zakon ne zapoveduje, udeležijo brezplačnih spletnih usposabljanj Komisije za preprečevanje korupcije, ki so namenjena občinskim funkcionarjem, in preberejo kratek priročnik in informativni paket o obveznostih po ZIntPK, ki ga bodo ob nastopu funkcije prejeli.

Kdaj je smiselno Komisijo vprašati za nasvet – in katere informacije naj funkcionar priloži, da bo dobil čim bolj uporaben odgovor?

Komisijo je smiselno vprašati za nasvet kadarkoli je funkcionar v dvomu – bodisi o obveznostih poročanja ali vsebini poročanja, bodisi o pravilnosti določenih ravnanj, še preden se ta zgodijo. V primerih, ko funkcionar želi odgovor v konkretnih zadevah iz pristojnosti Komisije, svetujemo, da poda kar največ relevantnih informacij, saj se včasih odgovor lahko zaradi določenega konkretnega podatka, bistveno spremeni.