Pogosto mnenje je, da ima Slovenija slabo davčno kulturo, a generalni direktor Finančne uprave RS Peter Grum pojasnjuje, da se stanje izboljšuje. Z njim smo se o spodbudnih rezultatih ter procesu in kompleksnih aktivnostih, ki jim botrujejo, pogovarjali za oktobrski VESTniK. Naslovili smo vprašanja davčne kulture, zakaj je ključna za blaginjo družbe, kako se Slovenci glede tega primerjamo z drugimi narodi in kako pomembna je integriteta (tako integriteta posameznika kot integriteta institucij) za davčno disciplino.

Intervju je del spletnega novičnika Komisije, ki naročnike vsak mesec obvešča o našem delu ter ostalih aktualnih informacijah s področja našega delovanja in pristojnosti. Vabljeni k naročnini nanj!

Zakaj je davčna kultura tako pomembna za družbo kot celoto? Kako jo FURS spodbuja v vsakdanjem delu? Katere so največje ovire pri gradnji visoke davčne kulture v Sloveniji in kako jih FURS premaguje?

Davčna kultura in prostovoljno izpolnjevanje davčnih obveznosti sta tesno prepletena in odvisna. Če je stopnja davčne kulture visoka, je visoka tudi pripravljenost spoštovati davčne obveznosti. Večja kot je stopnja davčne kulture posameznika, višja je tudi davčna kultura družbe, število davčnih utaj v njej se znižuje in splošna blaginja povečuje (npr. skandinavske države). Nižja kot je davčna kultura, težje so posledice tako za posameznika, kot za celotno družbo, saj se davčne utaje povečujejo, država pa ima za skupne potrebe na razpolago vse manj finančnih sredstev (npr. Grčija pred krizo).

Izzivi pri gradnji višje davčne kulture so različni. Največkrat je motivacija davčnih zavezancev za utajo davkov povezana z ekonomskimi (previsoke davčne stopnje, prenizke kazni in nizke verjetnosti odkritja utaje) in sociološkimi dejavniki (pravičnosti davčnega sistema, morale). Na stopnjo davčne kulture v družbi bistveno vpliva tudi gospodarnost porabe sredstev, zbranih z obdavčenjem. Odpor do plačevanja davčnih obveznosti je manjši, če je poraba proračunskih sredstev usklajena z interesi in potrebami davčnih zavezancev. Zavedati pa se je treba tudi, da je davčna zakonodaja kompleksna in da so postopki zapleteni, kar lahko povzroči, da zavezanci nehote (nevede) ne izpolnijo obveznosti.

V Finančni upravi že dolga leta izvajamo številne aktivnosti za spodbujanje davčne kulture. Če morda izpostavim tri najbolj odmevne, so to davčno opismenjevanje mladih, ki ga po šolah izvajamo že 11 let in v katerega je bilo doslej vključenih že približno 90.000 učencev in dijakov. Znana je tudi kampanja »Vklopi razum, zahtevaj račun!«, ki smo jo izvajali do konca leta 2020. V zadnjih letih še dodatno poenostavljamo eDavke, ki omogočajo enostavno registracijo, hiter vpogled v obveznosti, oddajo obrazcev in prejem obvestil.

Slovenci pogosto menimo, da smo davčno manj disciplinirani od nekaterih drugih narodov. Je to mit ali realnost?

Države imajo glede na splošno kulturo in siceršnje kulturne norme, tradicijo in ostale družbeno ekonomske dejavnike razvite različne ravni davčne kulture, zato je odvisno, s katerimi državami se primerjamo. Če pogledamo delež sive ekonomije, smo na tem področju uspešnejši od držav južne in vzhodne Evrope, manj uspešni pa smo v primerjavi z državami zahodne in severne Evrope. Se pa zadeve izboljšujejo. Vse države, vključno s Slovenijo, si želijo povečevati prostovoljno izpolnjevanje davčnih obveznosti, zato temu segmentu vsi namenjamo številne aktivnosti.

Ali opažate razliko v davčni kulturi danes v primerjavi s preteklimi leti? Se prostovoljno plačevanje davkov res povečuje? Kaj je tisti “game changer”, ki lahko vse obrne – pozitivno ali negativno?

Ja, stanje se na tem področju gotovo izboljšuje. To nenazadnje kažejo tudi empirični podatki. V letu 2024 je npr. delež prostovoljno plačanih dajatev znašal 97,3 %, kar je največ doslej. Tudi sicer opažam, da se v družbi odnos do davčnih kršiteljev spreminja. Pred desetletji je bila velika toleranca do dela na črno ali drugih oblik sive ekonomije. Tako imenovane »fušarje«, ki so popoldan po službi za plačilo na roko opravljali kakšno priložnostno delo, ni nihče obsojal. V številnih primerih se je za opravljeno storitev plačevalo »na roke«, brez računa, davčni utajevalci pa so pri mnogih ljudeh veljali za t. i. »frajerje«, ki so se pač znašli in uspeli prelisičiti državo.

Z leti se to k sreči spreminja. Ljudje na takšna deviantna dejanja gledajo čedalje bolj kritično, kar na potencialne kršitelje deluje preventivno, na drugi strani pa imajo naši represivni ukrepi večjo legitimnost v družbi.

Na tem mestu bi težko izpostavil nek »game changer«, ker gre pri spremembi davčne kulture za tek na dolge proge. Stanje se spreminja počasi, skozi desetletja, v tem času pa morajo vzporedno teči številni mehki ukrepi, ki ne pokažejo rezultatov iz danes na jutri in jih je tudi težko meriti z empiričnimi podatki. 

Zagovarjate, da se mora davčna kultura začeti že pri mladih. Omenili ste že projekt Davčno opismenjevanje mladih. Kakšne aktivnosti še izvajate na tem področju in kakšni so rezultati?

Projekt Davčno opismenjevanje mladih izvajamo že 11 let. Odzivi šol, ki so v projektu sodelovale, so bili zelo dobri, prejeli smo tudi pohvale s strani številnih učiteljev in staršev sodelujočih otrok. Evalvacije projekta, ki jih delamo vsako leto, kažejo, da je projekt Davčno opismenjevanje mladih v našem prostoru zelo dobrodošel in potreben.

Vemo, da so mladi večinoma prisotni na družbenih omrežjih in se jim skušamo približati tudi tam – med drugim z vsebinami na TikToku s profilom »davki_na_izi«, kjer na preprost in razumljiv način razlagamo davčne teme in jih skušamo narediti bolj dostopne.

Potrdilo se je, da lahko na ta način doprinesemo k dvigu zavedanja pomena davkov v vsakdanjem življenju, etike in integritete ter pomena aktivnega in odgovornega državljanstva.

Na Komisiji veliko preventivnih aktivnosti namenjamo ozaveščanju o pomenu integritete posameznikov, tudi mladih, zlasti pa tistih na najvišjih funkcijah in tudi posameznih državljanov, ki spoštujejo pravila - in to zahtevajo tudi od izvoljenih predstavnikov - ter opozarjajo na nepravilnosti. Kako vi vidite pomen integritete posameznika v povezavi z davčno kulturo/disciplino?

Verjamem, da se davčna kultura oz. disciplina začne pri osebni integriteti – pri zavedanju, da prispevek vsakega šteje za skupno dobro. V zvezi z davčno kulturo sem že omenil nekatere ovire, ki zmanjšujejo motiviranost davčnih zavezancev za prostovoljno izpolnjevanje davčnih obveznosti. Na stopnjo davčnega odpora v družbi pa nedvomno vpliva tudi preglednost porabe sredstev, zbranih z obdavčenjem. Če zavezanci dobijo vtis, da se z njihovimi plačanimi davki ne ravna gospodarno ali da se z javnimi sredstvi posamezniki okoriščajo, to nedvomno vpliva na motivacijo zavezancev k prostovoljnemu izpolnjevanju davčnih obveznosti.

Integriteta zaposlenih je ključna pri delu vsakega organa javnega sektorja, na kar obširno opozarjamo na Komisiji. Kako jo pri vas krepite in kako se spopadate z morebitnimi kršitvami etičnih standardov?

Na Finančni upravi integriteto krepimo z rednim usposabljanjem in ozaveščanjem zaposlenih na področju integritete, etičnega ravnanja, spoštovanja Etičnega kodeksa FURS in pomembnosti varovanja podatkov (predvsem davčne tajnosti). Zaposlene ozaveščamo s smernicami, navodili ter nalogami, pri čemer ima pomembno vlogo pooblaščenka za integriteto, ki skupaj z delovno skupino pripravlja letni načrt integritete, posodablja register koruptivnih tveganj ter skrbi za izobraževanja zaposlenih na področju institutov krepitve integritete.

Morebitne kršitve obvladujemo z izvajanjem notranjih preiskav in z ukrepi, ki izhajajo iz registrov tveganj. S tem zagotavljamo kulturo integritete, odgovornosti in zaupanja v naše delo.

FURS je pogosto dojet kot “trda roka države”. Kje vidite prostor za mehkejši pristop (dialog, usposabljanje …) in kakšni so učinki tega v praksi? Kakšna vrsta komunikacije se najbolj obnese?

V Finančni upravi veliko pozornosti in truda namenjamo tako imenovanim mehkejšim ukrepom, ki nedvomno spodbujajo prostovoljno izpolnjevanje davčnih obveznosti. Najprej bi omenil informiranje, ki je ključno, da so zavezanci sploh pravočasno in korektno obveščeni o svojih dolžnostih in pravicah. Imamo denimo zelo močan klicni center, ki smo ga letos nadgradili s klepetalnim robotkom. Klepetalni robot Finančne uprave je prvi tovrstni AI-asistent z generativno umetno inteligenco v državni upravi. Robotek prepozna življenjski ali poslovni dogodek uporabnika in z dodatnimi vprašanji pripravi prilagojeno, uporabno informacijo za konkreten primer. Uporabniki do informacij dostopajo hitro, enostavno in 24/7, kar pozitivno prispeva k pravilno izpolnjenim vlogam, zmanjšanju pritožb, večjemu zadovoljstvu zavezancev in k povečani pravočasni prostovoljni izpolnitvi davčnih obveznosti. To je ključno, da imajo zavezanci na voljo vse informacije in da do njih lahko pridejo hitro, kadarkoli in brez velikega napora.

Poleg tega pa, preden gremo v ciljno usmerjen nadzor nad določenim področjem, pogosto zavezance preko medijev ali neposrednih dopisov opozorimo na našo akcijo in jim damo določen rok, da sami še pravočasno, pred nadzorom in morebitnimi sankcijami, izpolnijo svoje davčne obveznosti. Takšnih mehkejših pristopov se običajno poslužujemo, ko ocenimo, da je izogibanje davčne obveznosti ni namerna, ampak posledica neznanja ali slabše informiranosti.

Davčna kultura ni le plačevanje davkov, ampak tudi zaupanje v institucije, v državo. Kako lahko FURS in Komisija za preprečevanje korupcije skupaj prispevata k večjemu zaupanju javnosti v delovanje države?

Zaupanje javnosti v posamezno institucijo se običajno gradi na dolgi rok, medtem ko se pridobljeno zaupanje lahko okrni  že z eno nespametno potezo. Glede tega menim, da moramo vsi zaposleni v javnih institucijah skrbeti za njihov ugled. To pomeni, da moramo delovati profesionalno, v skladu z integriteto in z empatijo do naših državljanov. Nenazadnje smo njihov servis. Verjamem, da je to v praksi težko, sploh kadar so želje in pričakovanja državljanov drugačna, kot uradniku to narekuje zakon ali drugi predpis. Ampak z odprto komunikacijo in korektnim odnosom do celotne zunanje javnosti nam na dolgi rok lahko uspe dvigniti ugled in spoštovanje javnih institucij na nivo, ki si ga ta država zasluži.