Gostujoče pero je del spletnega novičnika Komisije, ki naročnike vsak mesec obvešča o našem delu ter ostalih aktualnih informacijah s področja našega delovanja in pristojnosti. Vabljeni k naročnini nanj!

Bodisi da govorimo preveč o otrokovih pravicah in premalo o dolžnostih, bodisi da imajo Romi preveč socialnih pravic, zato pa ne delajo in kršijo zakone brez posledic. Da brezposelni izkoriščajo sistem, namesto da bi si našli delo. Ali pa delavci, ki naj bi bolniški stalež izkoriščali kot dopust. In tisti klasični pomisleki: da so pravice itak samo za bogate, ki si lahko privoščijo drage odvetnike, da so kriminalci bolje zaščiteni kot žrtve. Da so človekove pravice sicer pomemben civilizacijski dosežek, niso pa to tudi vse socialne pravice, ki jih je preveč, oziroma ne dosežejo tistih, ki so pošteni, delavni in pomoč resnično potrebujejo, pa se ne znajdejo v birokratskih postopkih. Da je preveč pravic za tujce in migrante, ki imajo večinoma zle namene, država pa jim daje preveč. In za vse to se zavzema še Varuh človekovih pravic — ta naj se ne ukvarja samo z Romi, migranti in ranljivimi skupinami; kaj pa varnost in blaginja čisto običajnih, delavnih in poštenih državljanov?

Če temu dodam še prepričanje, da je s podkupovanjem mogoče več doseči in da npr. le naivni potrpežljivo čakamo v nesprejemljivo dolgih vrstah — torej da v tej državi očitno nismo vsi enaki pred zakonom — potem pomislek »ah, spet te pravice,« kaže na to, da človekove pravice v sodobni družbi nekako izgubljajo integriteto. A upam, da ne zares.

Človekove pravice kot izhodišče, ne privilegij

Misel, da niso pomembne samo pravice, ampak tudi dolžnosti, se na prvi pogled zdi prepričljiva, a v svojem bistvu razkriva globlje nerazumevanje narave človekovih pravic. Predpostavlja namreč, da so pravice nekakšna nagrada, ki si jo posameznik zasluži. Toda človekove pravice niso ne nagrada ne privilegij — so izhodišče.

Pripadajo vsakemu posamezniku zato, ker je človek. Ne izhajajo iz njegovih dejanj, sposobnosti ali prispevka k družbi, temveč iz človekovega dostojanstva. Ta temeljna ideja, zapisana v Splošni deklaraciji človekovih pravic, pomeni, da pravice niso pogojene, da jih ni mogoče odvzeti na podlagi ocene o vrednosti posameznika in da se jim posameznik ne more sam odpovedati.

Ameriški pravni filozof Ronald Dworkin je to zajel z mislijo, da so pravice »aduti«, ki posameznika ščitijo tudi takrat, ko večina misli drugače. Prav v tem je njihova moč: varujejo posameznika pred samovoljo, pred večino in pred državo. Brez njih posameznik nima zagotovila, da ne bo postal sredstvo za cilje drugih — kot je opozarjal že Immanuel Kant. Pravice niso odraz popolnosti človeka, temveč zaščita njegove ranljivosti.

So torej ustrezen odgovor krepitev represivnih ukrepov, zmanjševanje pravic in večja avtoritarnost države? Ali pa raje doslednejše izvrševanje zakonov, izobraževanje, usposabljanje, strpnost do drugačnosti, integracija in vzpostavljanje vključujoče družbe? Je vse, kar je učinkovito na kratki rok, tudi ustrezna dolgoročna pot? V športu se vsi strinjamo, da je doping nesprejemljiv, ker je dolgoročno škodljiv za zdravje — čeprav je kratkoročno učinkovit.

Pravice ne izključujejo dolžnosti

Toda iz tega ne sledi, da človek nima odgovornosti — prav nasprotno. Pravice in dolžnosti sta dva ločena koncepta, ki pa skupaj tvorita celoto. To jasno izraža prepogosto pozabljeni 29. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki poudarja, da ima vsakdo »dolžnosti do skupnosti, kajti samo v njej je mogoč svoboden in poln razvoj njegove osebnosti«. Nadalje določa, da »pri uresničevanju pravic in svoboščin za vsakogar veljajo samo omejitve, ki so določene z zakonom in katerih izključni namen je zagotoviti ustrezno priznanje in spoštovanje pravic in svoboščin drugih ter zadostiti upravičenim zahtevam morale, javnega reda in splošne blaginje v demokratični družbi.«

Dolžnosti torej niso protiutež pravicam v smislu omejitve ali pogoja, temveč okolje njihovega uresničevanja — brez njih bi pravice ostale prazne abstrakcije. Odgovornost do skupnosti ima pri tem dvojno vlogo. Na eni strani je pogoj za delovanje družbe: brez pripravljenosti posameznikov, da spoštujejo pravila, prispevajo k skupnemu dobremu in upoštevajo druge, skupnost razpade. John F. Kennedy je v znamenitem stavku »Ne sprašujte, kaj lahko vaša domovina stori za vas — vprašajte se, kaj lahko vi storite za svojo domovino« želel spodbuditi prav to zavest o pripadnosti. Na drugi strani ima odgovornost tudi osebno dimenzijo: prav skozi odgovorno ravnanje posameznik pridobiva spoštovanje drugih in razvija občutek lastne vrednosti. Uveljavljanje pravic brez pripravljenosti prispevati, zbuja velik odpor pri večini ljudi.

Tehtanje različnih interesov je legitimno

Kot je poudarila Eleanor Roosevelt, se človekove pravice začnejo »na majhnih krajih, blizu doma«. Prav tam postane jasno, da pravice same po sebi niso dovolj. A interesi skupnosti avtomatično ne prevladajo nad pravicami posameznika; nujno je tehtanje, ki ga v končni instanci opravijo pristojna sodišča, vključno z ustavnim sodiščem in Evropskim sodiščem za človekove pravice. Tak primer so posegi v zasebnost, ki morajo biti sorazmerni, nujni, omejeni in zakonsko določeni — zgolj abstraktno sklicevanje na varnost praviloma ne zadošča. Varuh že leta opozarja tudi, da kriminaliteta in kršenje predpisov ne moreta in ne smeta biti del nobene kulture. Sodobno razumevanje človekovih pravic opredeljuje posameznika kot nosilca, subjekt pravic, in ne le kot del mreže odnosov v družini, skupnosti ali državi.

Večina človekovih pravic in svoboščin ni absolutnih, imajo tudi povsem legitimne omejitve, ki pa morajo biti sprejete z zakonom in v naprej, sorazmerne, strokovno utemeljene, po potrebi časovno omejene in ne smejo posegati v že pridobljene pravice. To zavedanje je še posebej potrebno v situacijah, kot je bila npr. pandemija covida-19, ali pa v primerih varnostnizacije, ko nas vladajoči želijo prestrašiti, da varnosti ni mogoče zagotavljati brez nesorazmernega poseganja v človekove pravice.

Ozaveščanje ter delovanje pravne in socialne države

Če pogledamo le nekaj primerov iz sodobne zgodovine, npr. razmere med I. in II. svetovno vojno in konec 90-ih let prejšnjega stoletja, lahko hitro opazimo, da omejevanje pravic in povečevanje dolžnosti niso dolgoročno peljali v blaginjo družbe in mir. Bolj smiselna pot je v dveh vzporednih prizadevanjih: krepitvi človekovih pravic na eni strani in ozaveščanju o pomenu posameznikove odgovornosti v skupnosti na drugi.

Izjemnega pomena je delovanje pravne države z vsemi institucijami zavor in ravnovesij, ki so se razvile z namenom zagotavljanja, da pravice niso le zapisane, temveč tudi dejansko uresničene. Brez tega hitro izgubijo verodostojnost — bodisi zaradi zlorab bodisi zaradi neenakega oziroma arbitrarnega uveljavljanja. Kako je mogoče, da imajo v Sloveniji posamezniki za več kot 100.000 evrov neplačanih glob? Prekrškarji niso kriminalci, a nekje v delovanju sistema se je očitno zalomilo — in občutek neenake obravnave je zato razumljiv. Vendar — ali je primeren in domišljen odgovor to, da posameznik zaradi neplačanih glob brez vnaprejšnjega opozorila izgubi najbolj osnovne socialne pravice?

Enako pomembno je delovanje socialne države, ki aktivno ustvarja pogoje za dostojno življenje. Socialne pravice — dostop do izobraževanja, dela, zdravstvenega varstva, dolgotrajne oskrbe — niso izraz državne dobrodelnosti, temveč uresničevanje načela enakosti in dostojanstva.

Človečnost kot merilo

Sodobna dilema torej ni v tem, da bi imeli preveč pravic. Problem je v tem, da pogosto pozabimo na njihovo celovitost in nedeljivost ter na pomen delovanja pravne in socialne države, ki zagotavlja enakopravnost v družbi.

Če parafraziram izjemnega slovenskega pravnika Leonida Pitamica, prvega dekana Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, naj bo človečnost merilo pravnosti. Izhodišče delovanja države mora biti človek v vseh njegovih razsežnostih, kar vključuje tudi varstvo okolja, v katerem živimo. Človekove pravice niso ne leve ne desne — pripadajo vsem. Ščitijo vsakega posameznika pred samovoljo države, pa tudi pred pohlepom. In prav zato verjamem, da morajo človekove pravice ponovno pridobivati na integriteti.