Tokratno osrednjo temo KPK VESTniKa namenjamo izobraževanju za integriteto – enemu najpomembnejših dolgoročnih preventivnih pristopov k gradnji družbe z ničelno tolerance do korupcije in visoko stopnjo zaupanja, odgovornosti in spoštovanja skupnega dobrega.

Kako pa integriteto razložiti šestletniku?

Kako vrednote vključiti v njegov vsakdan, ne da bi postale še ena učna snov, ki jo je treba »predelati«? O tem smo se za Vestnik pogovarjali z Metko Lovrin, učiteljico angleščine z Osnovne šole Prežihovega Voranca Maribor, ki v svoji pedagoški praksi vključuje vsebine etike in integritete ter predstavlja primer dobre prakse prenosa koncepta integritete v osnovnošolsko izobraževanje.

Intervju je del spletnega novičnika Komisije, ki naročnike vsak mesec obvešča o našem delu ter ostalih aktualnih informacijah s področja našega delovanja in pristojnosti. Vabljeni, da se naročite nanj!

Zakaj je po vašem mnenju v resnici pomembno, da o integriteti govorimo že v osnovni šoli?

Poštenost, iskrenost, zanesljivost, spoštovanje drugih in sebe, kaj je prav in kaj ni, ferplej in pristen, trden karakter krojijo naš odnos eden do drugega, odnosi vrednote, vrednote pa družbo. Pred kratkim sem bila na zanimivem predavanju, kjer je bilo rečeno, da se karakter osebe, kakšen bo kot odrasel, temeljno oblikuje v starosti pet oz. šest let. Integriteta v osnovni šoli je torej pomembna, ker otroci preživijo v šolskih prostorih približno sedem ur dnevno – torej skoraj tretjino dneva, eno tretjino preživijo v domačem ali prijateljskem krogu, eno tretjino pa prespijo. Govoriti o poštenosti, spoštovanju, pristnosti je še kako pomembno v osnovni šoli, še pomembnejše pa je te pojme izkusiti z vrstniki in jih opazovati pri odraslih, ki jih spremljajo v njihovem vsakdanu.

Pojmi, kot so poštenost, pravičnost, odgovornost ali transparentnost, so zahtevni in abstraktni. Kako jih približate otrokom, starim med šest in petnajst let? Kako jih vljučujete v pouk, da ne delujejo vsiljene?

Te pojme ponazorim konkretno, situacijsko in izkušenjsko. To je temeljni trojček pristopov, na katerem lahko gradimo razumevanje. Iz teme izluščim eno vrednoto, ki vsebinsko paše k učni snovi, ki jo obravnavamo. Ta je torej z moje strani načrtovana, vendar z vidika otrok vrednoto izzove vsebina. Ker učim tuje jezike in delam z mlajšimi učenci do 5. razreda, rada izhajam predvsem iz zgodb, slikanic. Zgodba je potem odskočna deska za pogovor o lastnih izkušnjah, vtisih, poistovetenju z liki, razmišljanju z zornega kota lika in tudi sebe, kar potem vodi do igre vlog in do ustvarjalnosti pri preoblikovanju zgodbe na svoj način, obarvano s svojimi izkušnjami. Na podoben način delujejo moji sodelavci v višjih razredih, kjer teme navežejo na socialne medije, dinamiko med vrstniki in njihove odnose z družbo. Preko stripov, pesmi, vizualnih medijev in drugihgradiv izpostavijo kritični pogled na medčloveške odnose. Sodelavka rada vzame stereotipe in z njimi izzove svoje učence, da v luči lastnih izkušenj razbijejo te stereotipe in vzpostavijo svojo definicijo ideje ali vrednote, ki jo določen stereotip zastira.  

Lahko opišete primer aktivnosti, s katerimi skušate vsebino približati otrokom? Kako je treba načrtovati in izvajati vsebine, da otroci lažje usvojijo nove veščine?

Večinoma razmišljam po sklopih. Imam neko vsebino, besedišče in jezikovne strukture, ki jih poskušam učencem približati, hkrati pa to želim početi na pomenljiv način. Rada imam večslojne zgodbe z globino likov in take zgodbe izbiram tudi za svoje učence. Lepota zgodb pri tujem jeziku je, da imamo po eni strani površje besed in povedi, po drugi pa globino vsebine, ki jo raziskujemo, ko prebijemo to površje. Tako imajo tudi učenci, ki imajo izzive z učenjem tujega jezika, možnost ostati na površju, medtem ko pa se ostali lahko spustijo globlje. Dober primer predstavlja sklop spoznavanja družine, hišnih opravil in prostorov v 3. razredu, kjer izhajam iz sodobnejše inačice Zlatolaske in treh medvedkov. Preko zgodbe spoznamo ciljno besedišče in strukture, ampak že uvodoma navežem temo na njihov izkušenjski svet in jih povabim govoriti o tem, kaj je zanje dom, kdo skrbi za njihov dom in kaj je družina. Besedišče in strukture torej že pričnemo uporabljati, ko delimo naše vtise. Bistvo sklopa pa pride v drugi polovici, ko dejavnosti prikličejo ustvarjalnost učencev preko igre vlog. Otroci se takrat poigrajo z zgodbo, jo preoblikujejo, uskladijo z njihovimi izkušnjami in življenjem. Dramatizacije prikažejo različne družine in moč družine kot skupnosti, ki si med seboj pomaga, denimo pospraviti hišo oz. stanovanje in razrešiti nenaden zaplet (npr. najti izginulo igračo ali rešiti hišnega ljubljenčka v zagati). Navidezno enostavna zgodba tako preraste v skrito zakladnico več pomembnih vrednot: sprejemanja različnosti, ker vključimo različne družine vseh oblik, pravičnosti, ker vsak v družini pomaga skrbeti za skupen dom, odgovornosti, ker vsak opravi svojo nalogo, in pripadnosti, ker je vsak del ožje skupnosti in skrb za medsebojno dobrobit pripomore k dobrobiti drugega.

Koliko lahko poučevanje o integriteti prispeva k zmanjševanju medvrstniškega nasilja, izključevanja in drugih oblik nesprejemljivega vedenja?

Izkušenjsko učenje zagotovo pomaga pri zmožnosti podoživljanja takih situacij. V sodobni družbi smo zelo individualistično naravnani. Velikokrat nam je pomembno, kaj imamo mi za povedati. Kaj pa drugi? Premik v dojemanju je najučinkoviteje narediti, če se aktivno postavimo v vlogo drugega. Pri tem ne smemo olepševati, ampak se soočiti tudi z neprijetnimi resnicami. Primer je dejavnost z listom papirja, na katerem je narisano srce. Listu začnemo grdo govoriti, ob vsaki žaljivki pa list vedno bolj mečkamo, ga teptamo. Ko na koncu dejavnosti list razpremo in ga poskušamo zgladiti z nežnimi besedami in rokami, teh gub ne bomo nikoli izravnali. Brazgotine ostanejo. Nekatere so obrobne in plitve, nekatere pa nas zarežejo skozi srce in pustijo globoko črto. Pomembno pa je vprašati, kdo je povzročil te brazgotine? Učenci hitro priznajo, da so to bili oni, ampak zato, ker so bila taka navodila. Tukaj pa situacijo malo obrnem in poskušam priklicati kritično mišljenje: A moraš delati grde stvari, ker ti drugi tako rečejo. Slediš dejanjem drugih, ker vsi to počnejo? Kdo je odgovoren za tvoja dejanja? Njihovim dejanjem torej nastavim ogledalo. Učenci se zazrejo vase, kdo je govoril grdo brez oklevanja, kdo pa je imel zadržke. Predvsem pri slednjem raziščemo, zakaj so oklevali in s tem najdemo uvod v empatijo.

Kako so učenci sprejeli vsebine, povezane z integriteto? Vas je pri njihovih odzivih kaj presenetilo?

Do sedaj sem imela zelo lepe izkušnje z njihovimi odzivi. Obstajajo seveda izjeme, ampak sem vesela vsakega premika. Skozi zgodbe in igre vlog prepuščam odkrivanje sporočila učencem, sama pa se poskušam čim bolj oddaljiti od moraliziranja. Pomembno je, da se z neko temo, pojmom srečajo in ga sami skozi prikazano situacijo opišejo, ubesedijo, povežejo s svojimi izkušnjami. Takrat pride do pristnega “aha” učinka.  Včasih se sprašujem, če jim dolgoročno kaj ostane od naših zgodb in dejavnosti, potem pa me iznenada presenetijo, ko rečejo “Let’s do this together” (slov. “naredimo to skupaj”) in pri besedi “together” si prepletejo prste tako, kot smo se učili med igro vlog in pesmijo za krepitev povezanosti.

Kaj potrebujejo učitelji, da lahko suvereno podajajo te vsebine učencem? Kakšna podpora vaše šole je bila za vas ključna, ko ste se lotevali oblikovanja in izvajanja vsebin na temo integritete?

Avtonomija in ustvarjalna svoboda sta ključna. Delam na šoli, kjer mi vodstvo in starši zaupajo, kar mi omogoča celostno obravnavo tem in za to podporo sem neizmerno hvaležna. Veliko mi pomeni zaupanje sodelavcev in staršev v mojo strokovnost, da bom učni načrt uresničevala s posluhom do otrok. Ko šola sprejema in celo spodbujajo raziskovanje ter igro s takimi vsebinami, potem sem tudi jaz kot učiteljica bolj pogumna in dobim elan poskusiti nekaj novega, drugačnega. Kot didaktik tujega jezika mi je samoumevno, da besede ne obstajajo v praznini, temveč so vezane na povedi, besedila in širšo situacijo. Trudim se, da učno snov umestim v zanimive situacije in življenjske okoliščine otrok, ki pritegnejo učence in jim dajo širino. Vsebine integritete so torej popotnice, ki jih učenci lahko poberejo in vzamejo s seboj – kakor začutijo. Učitelj, učna situacija in sporočilo pa morajo biti pri tem iskreni, ne pa samemu sebi namen.

Kaj bi svetovali učiteljem, ki se tega lotevajo prvič?

Izhajajte iz tega, s čimer se lahko sami najbolje povežete, poistovetite. Če nekaj ni v skladu z vašimi vrednotami, tega rajši ne delajte. Izhajajte iz lastnega, ki pa se seveda prekriva tudi s šolskimi vrednotami. Manj je več. Nekaj, kar nam je razumljivo in blizu, bomo tudi otrokom lažje približali. To je tista iskrenost, o kateri sem prej govorila. Ko bomo sami rastli z nam udobnimi temami, bomo se tudi lažje spoprijemali z drugimi temami, ki so trenutno še izziv. Pomaga, če ne izhajamo iz pojma, npr. “naslednjo uro hočem delati na poštenosti”. Poglejmo rajši učno snov, ki jo poučujemo, in v celem sklopu razmislimo o vrednotah, ki bi jih lahko vanj umestili. Denimo pri učenju o delih celote pri matematiki lahko priključimo več vrednot: poštenost, ker si pravično delimo torto v skupini otrok, sprejemanje mnenj, ker vsak nima rad čokoladne torte, spoštovanje drugačnosti, ker različne kulture imajo drugačne sladice od torte, ki si jih prav tako lahko delimo, in iskrenosti, ker tudi mnenje moramo znati deliti na spoštljiv način. Ko imamo nek nabor, se odločimo za eno ali dve vrednoti, da te zares temeljito raziščemo.

Zakaj je pomembno, da integriteta postane del kulture celotne šole, ne samo posameznih učiteljev?

Ker je tako delo učinkoviteje. Pri učenju tujega jezika velja pravilo, da posameznik potrebuje od deset do petnajst ponovitev, da ponotranji nek pojem. Te ponovitve oz. situacijske izkušnje veljajo tudi za obravnavo vrednot. Šele ko se z določenim pojmom večkrat srečamo in ga izkusimo, ga lahko razumemo in ponotranjimo. Kot predmetni učitelj tujega jezika imam z učenci bistveno manj stika, kot ga ima denimo učitelj razrednega pouka s svojimi učenci. Učinek obravnave neke vrednote posledično potrebuje dalj časa, ker učenci nabirajo izkušnje samo z mano sorazmerno počasneje. Z istim izzivom se soočajo tudi učitelji na predmetni stopnji. Če pa je integriteta del kulture celotne šole, če več učiteljev dela na neki vrednoti, potem se za učence število srečanj s to vrednoto naglo poveča. Poenostavljeno povedano: kar bi jaz dosegla šele v dveh mesecih, skupina učiteljev lahko naredi v dveh tednih.

Slovenija je ena od pobudnic sistemskega vključevanja integritete v izobraževanje mladih na mednarodni ravni. Kaj takšen pristop sistemskega vključevanja pomeni za slovenske šole v praksi?

Večjo učinkovitost, hitrejše spremembe. Če se oprem na prejšnjo primerjavo, kaj lahko naredi en učitelj v primerjavi s skupino učiteljev, potem isto ali vsaj podobno velja za šole. Spremembe, ki jih lahko vnaša ena šola v družbo, so dragocene, a hkrati omejene na svoj šolski okoliš. Če pa več šol sodeluje, potem je učinek občutnejši. Takrat lahko govorimo o širšem družbenem vplivu, ki ga enotno delovanje lahko doseže. Vsebinsko vodilo pa mora kljub temu temeljiti na posluhu za potrebe posamezne šole, učencev, staršev, strokovnih in vodstvenih delavcev. Katere vrednote poudariti, mora biti konsenz različnih deležnikov. Spremembe takrat lažje sprejmemo, ustvarjalnost in avtonomija pa omogočita raznolike načine, kako do teh sprememb priti.

Kaj bi odgovorili tistim, ki menijo, da je šolski kurikulum že zdaj preobremenjen in da za takšne vsebine ni prostora?

Še vedno dajem prioriteto učnemu načrtu in učnim ciljem, integritetne vsebine pa so dodana vrednost, obogatitev. Ta se pokaže v izboru zgodb, na načinu dela in v ustvarjalnosti učencev, ki svoje izkušnje vključijo v dogajanje v razredu. Ponekod je dovolj, da imamo v nemirnem razredu uvodni pozdrav (kot neke vrste jutranji krog), kjer z motivacijskim rekom gradimo skupnost. Vsake toliko časa pa je potrebno namensko raziskati temo (npr. običaje) na način, s katerim ugotovimo, da smo si med sabo različni, a nas povezujejo osnovne ideje, čustva (npr. pripadnost domu). Nazadnje pa bi rekla, da vsak učitelj že nekaj dela na integritetnih vsebinah, ampak jih tako ne označuje. Ali prisluhnete učencu na hodniku, ko vas nekaj vpraša ali vam vzhičeno poroča o svojem uspehu na tekmovanju? Ali poskušate učnecema, ki se kregata, pomagati najti konstruktiven način pogovora? Ali med pogovori o običajih govorite tudi o drugačnih šegah in navadah? Če ste rekli “da”, potem že polagate temelje integritete.

Kako vi razumete dolgoročno vlaganje v izobraževanje za integriteto? Zakaj je to vlaganje pomembno tudi za krepitev zaupanja v družbo in javne institucije?

Otroci veliko vidijo in njihovi starši tudi. Z lastnim ravnanjem upam, da sledim zamislim, ki jih sama zagovarjam in morda vsaj v mali meri pomagam usmerjati družbeni kompas. Mislim, da ljudje najbolj zaupajo načelnim osebam. S tem, da se učimo in poučujemo v skladu z vrednotami, spodbujamo načelnost tudi pri drugih. Če nas je že ob začetku več, se potem učinek snežne kepe hitreje zažene. Z vlaganjem v krepitev teh vrednot krojimo torej odnos do sočloveka – v tem trenutku in za bodočnost. Družba namreč ne obstaja v praznini. Družba obstaja v interakciji med ljudmi.

Kje vidite največji izziv pri opolnomočenju mladih za delovanje z integriteto?

Največji izziv vidim v pripravljenosti prisluhniti eden drugemu in se postaviti v zorni kot drugega. Težko je stopiti iz cone lastnega obdobja, če nekaj ni povsem po tvoje. Prehitevanje kolone v jedilnici povsem sodi v te okvirje in se vsakodnevno dogaja. Če si večji, starejši in močnejši, se poskušaš preriniti naprej. S tem, ko se postaviš naprej, si na boljšem, saj ti ni treba dolgo čakati, hitreje si sit in še več časa ti ostane za druženje s prijatelji. Težje pa vidiš drugo osebo, ki si jo prehitel in kateri si čakanje dodatno podaljšal, čas s prijatelji pa skrajšal. Učitelji se lahko igramo nadzornike, ki prestopnike pošiljamo nazaj na konec kolone, ampak upam, da z dejavnostmi, ki jih izvajamo na šoli, pomagamo učencem opazovati lastno vedenje. Da lažje vidijo drugega in naredijo korak v pravo smer.