Med ključnimi poudarki izpostavlja pomen sodelovanja med institucijami, sodelovanja civilne družbe, nujnost zakonodajnih sprememb in predvsem nujnost krepitve kulture integritete v slovenski družbi. Intervju odpira tudi širša vprašanja: kje so danes največja sistemska tveganja za korupcijo, kakšno je razmerje med preventivo in nadzorom, zakaj je odzivnost institucij na ugotovitve nadzornih organov ključna in kakšna je realna slika integritete v Sloveniji. Predsednica poudarja, da preprečevanje korupcije ni naloga ene institucije, temveč skupna odgovornost institucij, politike, civilne družbe, medijev in javnosti.

Intervju ne ponuja le osebnega vpogleda v razmišljanje nove predsednice, temveč tudi razmislek o tem, kakšne družbe si želimo.

Intervju je del spletnega novičnika Komisije, ki naročnike vsak mesec obvešča o našem delu ter ostalih aktualnih informacijah s področja našega delovanja in pristojnosti. Vabljeni, da se naročite nanj!

Kaj vas je osebno najbolj motiviralo za kandidaturo za predsednico Komisije?

H kandidaturi za predsednico Komisije za preprečevanje korupcije me je spodbudilo močno osebno prepričanje, da je pravna država temelj, na katerem stoji naša prihodnost. Komisija je pri tem kot osrednja neodvisna institucija na področju krepitve integritete in preprečevanja korupcije eden ključnih nosilnih stebrov; če je ta steber omajan, se poruši zaupanje, ki povezuje državo in ljudi.

V svojem dosedanjem delu sem se več kot dve desetletji posvečala prav krepitvi teh temeljev, spremljanju, kje sistem deluje in kje so razpoke, ter aktivnemu soustvarjanju rešitev, ki bi te razpoke zapolnile. Vedno znova se je potrjevalo, da brez neodvisnih institucij, svobodnih medijev in dejavne civilne družbe država ne more zares služiti ljudem.

Verjamem, da je družba, kjer se dosledno uresničujejo načela pravne države, prostor, kjer ljudje ne le obstajajo, temveč živijo dostojno, varneje, svobodneje in z več zaupanja drug v drugega.

Prav zato sem svojo pot želela nadaljevati v instituciji, kot je Komisija. Ta predstavlja ne le nadgradnjo mojega dosedanjega dela, temveč tudi priložnost, da z zbranimi izkušnjami še bolj neposredno prispevam k uresničevanju njenega poslanstva, za katerega sem prepričana, da je za našo družbo nujno in neodložljivo.

Ali obstaja trenutek v vaši karieri, ki je posebej oblikoval ali motiviral vaš interes za delo na področju preprečevanja korupcije?

Lahko rečem, da sem svoj interes gradila postopoma, skozi čas in pravzaprav že od začetkov svoje poklicne poti. Kot sem večkrat poudarila tudi v svojih predstavitvah, se človekove pravice lahko v polnosti uresničujejo le v državi, kjer ne prihaja do zlorab moči in javnih sredstev. Manj kot je korupcije, večja je verjetnost, da bodo ljudje lahko dejansko uresničevali svoje temeljne pravice, kot so dostop do zdravstvenih storitev, socialne varnosti, izobraževanja, zdravega življenjskega okolja in drugih pravic. Le tako se namreč javni viri usmerjajo v skupno dobro, ne pa v ozke zasebne interese.

Od nekdaj me zanima sistem, v katerem živimo, in vedno me je vodilo vprašanje, kako ga lahko izboljšamo. Verjamem, da to ni le priložnost, temveč tudi naša dolžnost do prihodnjih generacij.

Katere izkušnje iz nevladnega sektorja vam bodo najbolj pomagale pri delu v novi funkciji in ali utegne prehod povzročiti kakšne izzive oz. kritike (ali vidite tveganja zaradi vaših preteklih kritik slovenske politike)? Katere izzive želite zdaj nasloviti drugače kot državna institucija?

Delo v nevladnem sektorju je po svojem temelju prizadevanje, da se v družbi vzpostavijo boljši pogoji za življenje. Za doseganje tega se je potrebno vključevati v različne postopke, kot so npr. postopki priprave ali spremembe zakonodaje, snovanje politik in strategij na določenem področju ali pa npr. akcijskih načrtov za uresničevanje teh strategij. Pri tem je treba delovati konstruktivno, strokovno in načelno. Vse to je potrebno tudi pri delu na instituciji, kot je Komisija. In podobno kot civilna družba tudi Komisija nastavlja ogledalo, v katerega nekateri ne želijo pogledati. V tem vidim tudi enega od osrednjih izzivov institucije, torej kako pokazati na nedovoljena ravnanja posameznikov ali institucij, da bi to prineslo spremembo v razumevanju in ravnanju tistih, od katerih upravičeno pričakujemo najvišjo stopnjo zavezanosti integriteti in preprečevanju korupcije. Visoka stopnja integritete v javnem (in zasebnem) sektorju in preprečevanje korupcije je seveda predvsem naloga institucije, ki pa potrebuje močno zavezništvo javnosti. Moja naloga bo tako tudi nadaljnje utrjevanje tega zavezništva.

Spoštovanje načel pravne države in človekovih pravic terja načelnost, kadar politika te ni izkazovala, sem bila kot predstavnica nevladne organizacije, ki deluje na teh področjih, dolžna to izpostaviti. Naša sporočila so bila naslovljena na najvišje predstavnike oblasti, odločevalce in druge, ne glede na to, kdo je v danem trenutku predstavljal oblast in moč. V tem pogledu je delo na Komisiji enako, saj terja odziv na vsakokratne kršitve in odstopanja od načel, ki so bila oblikovana z zakonodajo. Žal tako kot se naslovniki niso (zakonsko) dolžni odzvati na opozorila in predloge nevladnih organizacij, jih zakon ne zavezuje k odzivanju niti na priporočila Komisije. Tu vidim nujen naslednji korak, torej vzpostavitev obveznosti odzivanja na priporočila Komisije.

Pred volitvami so politiki veliko besed namenili ukinjanju in načrtom za preoblikovanje Komisije. Kako ste sami videli te napovedi?   

Predvolilne kampanje so obdobje, ko stranke intenzivno iščejo pozornost volivk in volivcev, tudi tako da v svojih programih predstavljajo rešitve, ki pa to niso. Gotovo nikomur v tej državi ne bi koristilo, da nimamo institucije, ki bi se ukvarjala s preprečevanjem korupcije in ugotavljanjem kršitev integritete ter s tem vzpostavljala pogoje za delovanje pravne države. Lahko pa se strinjam, da je prenova Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije nujna, da je treba še bolje ozavestiti nosilce javnih funkcij o pomenu integritete, transparentnosti in odgovornosti ter da je mogoče izboljšati tudi postopke za pregon korupcije, ki je sicer v pristojnosti tožilstva in ne Komisije. Vse to je v bistvu nujno potrebno.

Nikakor pa ukinitev organa, kot je Komisija, ne more biti skladna z že doseženimi standardi Slovenije in njenim ugledom na tem področju. To bi vplivalo tudi na mednarodni ugled Slovenije. Je pa jasno, da si nekateri posamezniki, ob odločitvah, ki letijo nanje, tega želijo.

Kaj želite v mandatu najbolj konkretno premakniti? Kje vidite največ prostora za dejanske spremembe na področju preprečevanja korupcije?

Največ prostora za dejanske spremembe vidim v intenzivnejšem sodelovanju z drugimi pristojnimi organi in institucijami, kamor seveda sodijo policija, tožilstvo, sodstvo, pa tudi z institucijami, kot je Računsko sodišče in druge. Učinkovito preprečevanje korupcije namreč ni in ne more biti naloga ene same institucije, temveč prepleten in usklajen proces, ki zahteva sodelovanje več akterjev: od odkrivanja do sankcioniranja in sistemskih izboljšav. Ključ do učinkovitosti je v dobrem sodelovanju. To se udejanja skozi reden pretok informacij, jasno razmejene pristojnosti, medsebojno zaupanje in skupno zavezanost k varovanju javnega interesa. Menim, da le s takšnim usklajenim delovanjem lahko ustvarimo okolje, v katerem korupcija nima prostora. Vsekakor pa se nadejam tudi konstruktivnega sodelovanja s političnim vrhom.

Izpostavila pa bi tudi nujnost zakonskih sprememb. Kot vemo, trenutna ureditev Komisiji omogoča, da ugotovi kršitve in poda priporočila vendar sama ne more zagotoviti, da se priporočila izvedejo. V primerih ugotovljene kršitve integritete večinoma ni predvidenih sankcij oz. posledic, ki bi morale odražati nesprejemljivost takšnih ravnanj. Zato so nujno potrebne jasneje zapisane obveznosti državnih organov, da se na ugotovitve Komisije odzovejo, zakonsko določeni roki za odziv in izvedbo ukrepov ter obveznost poročanja. Pomembno je, da ugotovitve in priporočila sprožijo proces sprememb in napredka, ne pa tišine. 

Kje danes vidite največja sistemska tveganja za korupcijo?

Kot kažejo analize in poročila, sistemska tveganja za korupcijo v Sloveniji niso skoncentrirana na enem samem področju, temveč se pojavljajo tam, kjer se stikajo moč, javni denar in omejena transparentnost. Gre za nekakšne razpoke v sistemu, skozi katere lahko zasebni interesi pronicajo v prostor javnega odločanja.

Eno največjih tveganj zagotovo predstavlja upravljanje z javnimi sredstvi, zlasti na področju javnih naročil. Kadar so postopki zapleteni, nejavni, dopuščene izjeme od siceršnjih predpisov, nadzor pa razpršen, se odpirajo možnosti za netransparentne odločitve, prirejene razpise ali privilegiranje določenih ponudnikov. Podobno velja za velike infrastrukturne projekte, kjer so vložki visoki, odgovornost pa pogosto razdeljena med več akterjev, kar lahko zabriše sled odgovornosti. Ključno je, da so javna sredstva razdeljena in porabljena pravilno, skladno s cilji, merili in strateškimi usmeritvami, da so uporabljene pravilne pravne podlage in da je zagotovljen neodvisen in učinkovit nadzor, tudi nad porabo teh sredstev. Prepričana sem, da so projekti, povezani z vojaškim in varnostnim področjem ali zagotavljanjem energije skozi novo jedrsko elektrarno, projekti, kjer bi bilo nujno vzpostaviti višje standarde transaprentnosti in neodvisnega spremljanja izvedbe, da bi se preprečila korupcijska tveganja. V projektih in naložbah, kjer se dodeljujejo visoka sredstva, ima javnost še posebej upravičeno visok interes vedeti kako, zakaj in komu so dodeljena javna sredstva. Smotrnost, zakonitost in učinkovitost porabe le teh, bo v prihodnosti lahko vplivala na kakovost življenja vseh posameznikov in posameznic v tej državi.

Posebno občutljivo področje in zato tudi nujno potrebno pozornosti je zdravstvo, kjer se prepletajo veliki finančni tokovi, nujnost storitev in pogosto omejena konkurenca. V takem okolju lahko že manjše nepravilnosti povzročijo velike sistemske posledice – tako finančne kot tudi v smislu dostopnosti storitev za ljudi. Identifikacija in odprava tveganj je tu zato ključna, sodelovanje Komisije v teh procesih pa nujno.

Kako doseči nujne zakonodajne spremembe, kot so na primer strožje sankcije ali obvezni odzivi na priporočila, ki ste jih omenili že v svoji predstavitvi?

Doseganje nujnih zakonodajnih sprememb ni enkraten dogodek, temveč proces, ki zahteva gradnjo soglasja, strokovno utemeljenost in tudi določeno mero družbenega pritiska. Najprej je ključno, da so predlogi sprememb jasno utemeljeni na konkretnih izkušnjah in podatkih. Komisija tu lahko na podlagi svojih ugotovitev natančno pokaže, kje sistem ne deluje, kje so vrzeli, ki omogočajo izmikanje odgovornosti ali neučinkovito ukrepanje. Predlogi pa morajo biti ne le normativno pravilni, temveč tudi praktično izvedljivi.

Žal pa brez politične volje tudi najboljši predlogi ostanejo na papirju. Zato je pomembno, da se vprašanje integritete in preprečevanja korupcije ne obravnava kot obrobna tema, temveč kot temeljno vprašanje delovanja države. Pri tem lahko pomembno vlogo odigra tudi civilna družba, ki s svojo vztrajnostjo in javnim opozarjanjem ohranja to temo visoko na agendi.

Hkrati pa mora tudi javnost razumeti, zakaj so določene spremembe nujne, na primer strožje sankcije ali obvezni odzivi na priporočila. Ko ljudje prepoznajo neposredno povezavo med zakonodajo in kakovostjo njihovega vsakdanjega življenja, se poveča tudi pritisk na odločevalce, da ukrepajo.

Kakšna bo politična volja glede nujnih zakonskih sprememb, pa je v tem trenutku težko napovedati, glede na to, da smo v procesu sestavljanja nove vlade.

Kakšno je vaše stališče o razmerju med preventivo in nadzorom pri preprečevanju korupcije?

Področji eno brez drugega ne moreta učinkovito delovati. Če je nadzor odziv na že nastalo nepravilnost, je preventiva tista, ki skuša ustvariti okolje, v katerem do nepravilnosti sploh ne pride.

Naloga preventivnih aktivnosti je ustvarjanje pravil in pričakovanj, torej kulture, v kateri so koruptivna ravnanja ne le sankcionirana, temveč tudi družbeno nesprejemljiva. Vloga Komisije je pri tem prepoznavanje sistemskih tveganj, opozarjanje na pomanjkljivosti in predlaganje izboljšav, še preden se te materializirajo v konkretne kršitve.

Na drugi strani je nadzor nujen kot jasen signal, da pravila niso zgolj deklarativna. Učinkovit nadzor zagotavlja, da kršitve dobijo epilog in da odgovornost ni zgolj abstraktna kategorija. Brez tega preventiva izgubi svojo težo, saj brez posledic tudi najboljši sistemi pravil lahko postanejo prazna forma.

Razmerje je torej idealno, ko se to dvoje dopolnjuje: preventiva kot prva linija obrambe, ki zmanjšuje tveganja, in nadzor kot nujna zadnja instanca, ki zagotavlja verodostojnost celotnega sistema.

Katere nedovoljene ali neetične prakse so vas v zadnjih letih najbolj presenetile ali zaskrbele  – in kako jih nameravate nasloviti?

V zadnjih letih me niso najbolj presenetili posamezni primeri nepravilnosti, temveč to, da se določeni neetični vzorci ponavljajo. To kaže, da ne gre za osamljene incidente, ampak za širši problem v sistemu. Še posebej zaskrbljujoče je, da se takšna ravnanja včasih začnejo dojemati kot nekaj običajnega, če nanje ni pravočasnega in odločnega odziva. Tu predvsem mislim na primere obstoja nasprotij interesov, ki ostajajo nerazkriti ali pa se jih relativizira, ter netransparentno kadrovanje, kjer merila strokovnosti in integritete prepogosto stopijo v ozadje, v ospredje pa klientelizem. Posebej problematično je tudi kroženje ljudi med javnim in zasebnim sektorjem brez ustreznih omejitev, kar ustvarja tveganja za privilegiran dostop do informacij in vpliva. Zaskrbljujoča je tudi že prej omenjena odsotnost odzivnosti – primeri, ko institucije ali odločevalci na ugotovitve in priporočila Komisija ne reagirajo ali pa se odzovejo zgolj formalno.

Najbolj zaskrbljujoči pa so bili po moji oceni odzivi politike na ugotovitve Komisije in poskusi njene diskreditacije. S strani več politikov iz koalicije in opozicije smo bili ne dolgo nazaj priča izjavam, ki segajo onkraj legitimne kritike ugotovitev Komisije in predstavljajo neprimerno spodkopavanje verodostojnosti neodvisne nadzorne institucije. Problematične so npr. tudi izjave najvišjih predstavnikov oblasti, da si integriteto predstavljajo drugače in da je najvišja integriteta držati besedo, ki je dana volivcem. Takšne izjave kažejo na nerazumevanje pomena integritete v politični sferi ter na nespoštovanje vloge in pristojnosti Komisije.

Te probleme je mogoče učinkovito nasloviti le s kombinacijo jasnejših pravil, doslednega nadzora in večje ozaveščenosti ter osebne odgovornosti nosilcev javnih funkcij. Pomemben del rešitve pa je tudi nadaljnja krepitev kulture integritete, kjer so takšna ravnanja jasno prepoznana kot nesprejemljiva, ne pa kot del običajnega delovanja sistema. Nenazadnje pa je nujno zaščititi neodvisnost vseh nadzornih institucij pred političnimi pritiski in diskreditacijami, saj brez njihove verodostojnosti tudi najboljši mehanizmi ne morejo učinkovito delovati. To je treba storiti tudi skozi tesnejše sodelovanje in medsebojno podporo vseh teh neodvisnih institucij, ki predstavljajo temelje pravne države.

Na Komisiji poudarjamo, da je integriteta več kot zgolj spoštovanje zakonov. Kakšna je po vašem mnenju realna slika integritete v Sloveniji? Ali javni funkcionarji v Sloveniji ustrezno razumejo koncept integritete, je ta na zadovoljivi ravni? Kje vidite največje sive cone in ali bi jih bilo treba zapreti s strožjimi pravili?

Integriteta v javnem sektorju je v Sloveniji, podobno kot v večini evropskih držav, formalno precej dobro normirana, v praksi pa bolj neenotna in odvisna od institucije do institucije. Mislim, da lahko rečem, da v Sloveniji večina javnih funkcionarjev razume, da je integriteta več kot spoštovanje zakonov, v  praksi pa se pogosto pokaže razkorak med razumevanjem in ravnanjem. To po mojem mnenju ponazarja tudi zadnji poskus spremembe Zakona o volitvah v Državni zbor in predlog vpeljave pogoja nekaznovanosti za voljene funkcionarje. Če bi poslanci dejansko podpirali najvišje standarde integritete, bi moral biti predlog sprejet. Žal vemo, da ni bila dosežena potrebna ustavna večina.

Nekatera področja, kot je npr. pojav t. i. vrtljivih vrat bi bilo gotovo treba zakonsko urediti, ni pa regulacija odgovor na vse izzive, saj se stvari, kot so nizka toleranca do nekaterih kršitev, politizacija nadzornih in kadrovskih postopkov ali šibek odziv na etično (ne le pravno) sporne prakse, ne da učinkovito naslavljati skozi pravno regulativo. Za to je pomembneje graditi kulturo ničelne tolerance do korupcije, tudi skozi zavezništvo z mediji, civilno družbo in javnostjo. Komisija je na tem področju naredila že ogromno korakov, izvajajo se številni projekti, izobraževanja, in na vsem tem želim graditi naprej s podporo in znanjem vseh sodelavcev in sodelavk Komisije.