Prispevek je del spletnega novičnika Komisije, ki naročnike vsak mesec obvešča o našem delu ter ostalih aktualnih informacijah s področja našega delovanja in pristojnosti. Na VESTniK se lahko prijavite na tej spletni povezavi.

Predsednik, za vami je že kar zajeten kos mandata, aprila bo 4 leta. Verjetno ste v tem času nanizali, če uporabim športni žargon, tako poraze, remije in zmage. Ko se ozrete na to obdobje, kaj je bil morda »poraz«, od katerega ste se največ naučili?

Morda ne ravno kot poraze, temveč kot spodrsljaje bi najprej omenil komunikacijske. Denimo, ko nismo pravočasno obveščali javnosti glede domnevnega dovoljenja za popoldansko delo nekdanjega predsednika Računskega sodišča. V odzivih za javnost smo bili tudi preveč profesionalni – zelo faktografski in smo podajali zgolj odzive v okviru svojih pristojnosti. Tako smo zdaj v odzivih začeli poudarjati, kaj smo dejansko pri posameznih zadevah naredili, četudi smo zadeve odstopili v pristojno reševanje drugim organom, utrdili smo sporočilo, da nismo »moralni razsodnik«, razen v okviru svojih pristojnosti … Pred tem delo Komisije, ki je na koncu vodilo k odstopom drugim pristojnim organom, javnosti sploh ni bilo znano – ko nismo zaznali kršitve iz lastnih pristojnosti, pač pa smo ugotovili sume kršitev iz pristojnosti drugih organov in / ali podali priporočila, smo to premalo izpostavili. Zdaj pa povemo, kaj vse smo naredili, pokažemo kompleksno delo Komisije, hkrati pa izpostavimo tudi, kje se naše pristojnosti končajo, in nenazadnje opozorimo tudi na pasti, na obvode zakonodaje.

Eden od izzivov preteklega obdobja je bil, za takrat novi senat, tudi spoznati delovanje Komisije. Potrebovali smo tudi notranjo profesionalizacijo. S prihodom novih sodelavcev, nove sveže energije in s tem s prihodom novega zagona smo to uredili.

Kot težavo, ki se kot zapuščina preteklega obdobja nadaljuje tudi v sedanjosti, pa bi rad izpostavil še dejstvo, da se naša priporočila in ugotovitve prepogosto ne upoštevajo in zanje posledično nihče ne prevzema odgovornosti, kar je glavni razlog, da »Komisija nima zob«. Ko se bodo primerno upoštevala oziroma argumentirala in ko vsak (policija, tožilstvo, sodstvo, vključno z nami) prevzame svojo odgovornost – kar smo predvideli tudi v prenovljeni Resoluciji o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji – potem bo brezzobost brezpredmetna.

Kaj pa je bila vaša največja zmaga oziroma največji dosežek Komisije v času vašega predsedovanja? Kaj bi izpostavili iz minulega leta?

Več pomembnih dosežkov lahko izpostavim. Prav gotovo sem sodijo informatizacija in profesionalizacija Komisije, posodobitev tako programske kot strojne opreme, odlične rezultate daje projekt Krepitev integritete v šolah. Pred mesecem dni smo zagnali tudi nov preventivni projekt, Ambasadorji integritete, s katerim želimo razširiti zavedanje o pomenu integritete med širšo javnost, načrtujemo, da se nam bodo pridružili novi ambasadorji. Močno smo povečali število usposabljanj in drugih naših dogodkov. Velik premik smo torej naredili na področju ozaveščanja, preventivnih aktivnosti in prisotnosti tudi v medijih. Posebej moram poudariti generalno prevencijo prek kršitev obravnavanih oseb (z objavami ugotovljenih kršitev Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije družbi sporočamo, katera ravnanja so nesprejemljiva) in z ostalimi vsebinami, ki jih prek bogatega nabora dogodkov in drugih kanalov sporočamo javnosti.

Na področju nadzora smo obravnavali niz v javnosti zelo odmevnih primerov, povezanih z obravnavanimi osebami iz vrst najvišjih funkcionarjev ene in druge vlade. S tem sporočamo, kaj je narobe in kako naprej.

Nadalje, za skoraj vse institute iz naših pristojnosti smo prenovili oziroma na novo pripravili sistemska pojasnila, ki so naši krovni dokumenti za tolmačenje posameznih morda kompleksnih določb ZIntPK, posebej pa smo postavili institut integritete, kjer zdaj ugotavljamo že 26 pravnomočnih kršitev, kar je uspeh. S tem utiramo pot praksi, da bo v prihodnje postala smerokaz vladajočim, kaj je prav in kaj ne. Zaenkrat sicer še nismo tam.

Veliko smo vložili tudi v širjenje sodelovanja z ostalimi javnostmi. Izhajajoč iz predpostavke, da sami nismo dovolj, da smo lahko učinkoviti le, če sodelujemo, če smo slišani, smo začeli sodelovati s civilno družbo, drugimi državnimi organi, mediji, gospodarstvom … Zelo dobro smo vzpostavili tudi sodelovanje s Slovenskim državnim holdingom (SDH). Novela Zakona o SDH med drugim določa, da osebe, ki kršijo integriteto, kot jo opredeljuje ZIntPK, ne morejo več zasedati mest v nadzornem svetu ali upravi SDH in nadzornih svetih družb v upravljanju SDH. Hkrati smo po 10 letih ponovno pristojni za obravnavo sumov kršitev nasprotja interesov poslovodnih oseb ter članov organov upravljanja, vodenja in nadzora v teh družbah. Vse to nosi zelo pomembno sporočilo – da je kršitev integritete pomembna, da nekaj velja, da si zanjo lahko sankcioniran.

Še ena dobra zgodba je Zakon o zaščiti prijaviteljev. Pozdravljamo ta pomemben korak k boljši normativni ureditvi predmetnega področja pri nas, za kar smo se na Komisiji že dolgo zavzemali in s katerim Komisija pridobiva na veljavi in pristojnostih na področju zaščite t. i. žvižgačev. V skladu s tem je v okviru Komisije aprila letos začel delovati Center za zaščito prijaviteljev, ki je v okviru svojih pristojnosti že pomagal prijaviteljem.

Izpostaviti je treba še mednarodno povezovanje, s čimer ustvarjamo sinergije. Komisija je del bogate mednarodne mreže in v zadnjih letih smo še posebej okrepili sodelovanje s tujimi organi in institucijami s področja našega delovanja tako z aktivnim sodelovanjem predstavnikov Komisije na mnogih dogodkih v tujini kot z organizacijo lastnih mednarodnih dogodkov. Ob vsem tem pa ne gre spregledati, da sodelavci Komisije zasedajo tudi nekatera pomembna mesta v mednarodnih telesih (sodelavka Komisije je članica biroja GRECO) in opravljajo pomembne funkcije na področju preprečevanja korupcije in boja proti njej (sodelavec Komisije je predstavnik Slovenije v Delovni skupini OECD za boj proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju). Če pa omenim še en pomemben primer mednarodnega povezovanja, smo v letu 2022 tudi formalno postali članica Evropske mreže za etiko javnega sektorja (ENPE).

Nadalje, opravili smo tudi zelo dobre analize, s katerimi naslavljamo aktualne teme. Na primer Analizo delovanja javnega sektorja na področju zdravstva, Analizo ocene korupcijskih tveganj v postopkih zaposlovanj v času menjav Vlad Republike Slovenije, Poročilo tematskega nadzora v Zavodu Republike Slovenije za blagovne rezerve in v drugih subjektih javnega sektorja, ki so izvajali nabavo zaščitne opreme, potrebne pri obvladovanju širjenja nalezljive bolezni COVID-19, Analizo korupcijskih tveganj v postopkih javnega naročanja in druge. Vladi smo poslali več pozivov glede aktualnih zadev, na primer v primeru popoplavnih sanacij in transparentnosti odločanja pri razdeljevanju denarne pomoči.

K temu lahko dodam še notranjo reorganizacijo za optimizacijo poslovanja, ki jo pripravljamo, pa povečanje proračuna in števila zaposlenih. S tem pa smo se lahko – navkljub obremenjenosti zaposlenih – še bolj osredotočili na vsebino obravnavanih zadev in na kompleksnejše institute, kot so premoženjsko stanje, nasprotje interesov, nezdružljivost funkcij, omejitve poslovanja in integriteta.

Pod črto, kakšna je inventura preteklega obdobja? Lahko nanizate tudi kakšne oprijemljive podatke o delu Komisije za leto 2023?

Vse bolj se potrjuje, da je problem slovenske družbe v iskanju obvodov veljavnih predpisov. Problem je prisotnost drže, kako »naplahtati« oziroma prinesti naokoli državo – kako zakonito (legalno) narediti nekaj, kar je nesprejemljivo, torej nelegitimno, razen za določene skupine ljudi. To je največji izziv, ki ga moramo vsestransko družbeno-politično obravnavati in se zavestno odločiti, da ga bomo presekali. Če ne, bomo capljali na mestu in še naprej padali na Indeksu zaznave korupcije, katerega rezultat – morda bo celo slabši od lanskega – pričakujemo prav ob koncu tega meseca.

Kaj še, poleg ozaveščanja o obvodih zakonodaje, imate v načrtu v novem letu 2024?

Upamo, da bo v Državnem zboru sprejeta nova Resolucija za preprečevanje korupcije v Republiki Sloveniji. To bi pomenilo nov zagon za celotno družbo na tem področju, saj dokument – osnutek smo pripravili na Komisiji – predstavlja sinergijo različnih aktivnostih, ki jih izvajamo v sodelovanju z drugimi tako na preventivnem kot nadzorstvenem področju.

Nadaljevali bomo tudi s sodelovanjem z ZRSŠ. Ostaja tudi možnost novelacije ZIntPK, vsekakor v smeri izboljšave ugotovljenih pomanjkljivosti, ne pa k ustvarjanju dodatnih ovir delovanju Komisije. Posebej pereči instituti so premoženjsko stanje, nezdružljivost funkcij, omejitve poslovanja, nasprotje interesov, integriteta in lobiranje.

Letos bo Komisija slavila okrogli jubilej. Pravzaprav bo že konec meseca minilo 20 let od sprejema ZPKor, oktobra pa od uradnega začetka delovanja Komisije. Kako je, skozi vaše oči, odraščala Komisija teh 20 let?

Zelo rad bi videl, da bi imela Komisija neko stabilno zasnovo v slovenski družbi, ker ima pomembno vlogo, svoje ime, svoj namen. Ampak na žalost je politika tista, ki stalno spodkopava to stabilnost in se sprašuje, ali Komisijo slovenska družba sploh potrebuje, in s tem povzroča svojevrstno negotovost. Pa ne nam, ki na Komisiji delamo, ampak drugim, ki se potem sprašujejo o doprinosu Komisije nasploh.

Dejstvo je, da smo tu za preprečevanje korupcije. V 20 letih je šla Komisija skozi različna obdobja. Po starem zakonu, ZPKor, je delovala drugače, potem je z različnimi senati uveljavljala različno prakso do leta 2020, ko je bila zadnja novela ZIntPK, s katero so se postopki na Komisiji tako vsebinsko kot materialno uredili, tako da jih sodišča potrjujejo. To je res pomemben korak. Drugo pa je, da naslavljamo prave teme. Seveda veliko stvari ne moremo preprečiti, kar je povezano tudi s pravimi informacijami in identifikacijo korupcijskih tveganj v predfazi, ko do dejanja še ni prišlo. Pogosto šele naknadno ozavestimo situacijo, odreagiramo in skušamo preprečiti, da do tega v prihodnje ne bi več prihajalo. Zato so nekateri razočarani, še posebej pa zaradi tega, ker na koncu ni odgovornosti, sankcij pri kršiteljih.

Če strnem, v 20 letih je Komisija na področju standardov zagotovo dobila svoje mesto, je pa vprašanje, koliko se tega zavedajo tudi vladni odločevalci. Komisije, kot je naša, se zdaj ustanavljajo tudi drugod po Evropi, to ni več nič novega, in ne zdrži argument, da smo nek »balkanski ostanek«. To so znanilci smeri razvoja krepitve integritete v širši družbi, na teh temeljih se denimo širi tudi ENPE mreža. Ljudje so ugotovili, da ni dovolj samo represija, ampak da potrebuješ tudi organizacijo, kot je Komisija, ki skrbi za preprečevanje korupcije s tem, da vzpostavlja oziroma krepi želene standarde v družbi, kot so določeni v zakonu.

Kje vidite največji potencial Komisije in kako vidite njeno pot v naslednjih 20 letih? Bodo tudi z vašo pomočjo današnji otroci odrasli v tako integritetne posameznike, da se bo Komisija lahko upokojila?

Leta 2010, ko je bil sprejet ZIntPK, je ob tem profesor Albin Igličar pripomnil, da tak zakon ne pomeni nič dobrega za slovensko družbo, ampak pomeni, da ima družba problem, sicer ne bi potrebovala takega dodatnega zakona, take Komisije, ampak bi kazenski zakonik naslovil vsa korupcijska kazniva dejanja. Ampak dejstvo je, da ima vsaka družba korupcijo, ki jo različno obravnava oziroma naslavlja. Ko bo Slovenija na Indeksu zaznave korupcije prišla v družbo najrazvitejših evropskih držav, npr. Nemčije, Nizozemske, Estonije ali Francije, takrat je na mestu razmislek, ali še potrebujemo nek poseben organ, kot je Komisija. A četudi Komisije več ne bo, bodo vedno ostali instituti ZIntPK (standardi), katerih namen je preprečevanje korupcije, kar pomeni, da bodo vsi instituti (standardi), za katere smo na Komisiji pristojni, tako ali drugače v družbi prisotni in zanje bo vedno nekdo skrbel.