Ker njegov prehod iz novinarstva v institucijo, ki ima zakonsko vlogo nadzornika oblasti in zagovornika javnega interesa, ponuja zanimiv uvid v vprašanja o integriteti, odgovornosti in razmerju med javnim nadzorom in institucionalno močjo, smo osrednjo temo tokratnega KPK VESTniKa namenili pogovoru z novim namestnikom.

V njem se dotaknemo njegove profesionalne in osebne transformacije ob nastopu funkcije, trenutnih in pričakovanih izzivov obeh, njegovega uvida v delovanje Komisije in vizije prihodnjega dela. Mag. Kocjan ob koncu ponudi v razmislek tudi, zakaj naša družba Komisijo potrebuje.

Intervju je del spletnega novičnika Komisije, ki naročnike vsak mesec obvešča o našem delu ter ostalih aktualnih informacijah s področja našega delovanja in pristojnosti. Vabljeni k naročnini nanj!

Kako vidite svoj prehod iz pozicije novinarja in urednika, ki je poročal o zgodbah, ki jih boste zdaj obravnavali, in o institucijah, v kakršni zdaj delujete, v pozicijo funkcionarja? Kolikšen del svojega novinarskega pristopa boste prenesli v delo Komisije in katerih ne boste prenesli, ker morda niso kompatibilni z institucionalno logiko?

Brez dvoma gre za temeljito strokovno in profesionalno transformacijo, za dolgotrajnejši proces, ki bo bržkone pomembno zaznamoval moje življenje in mene kot osebo. Res je, kot izhaja iz vašega vprašanja, da obstajajo neke temeljne podobnosti med poslanstvom novinarstva in delom Komisije. Tako kot naj bi novinarstvo bilo v službi javnosti in zagovarjalo javni interes, velja tudi za Komisijo. Le da tisto razsvetljensko novinarstvo v pravem pomenu besede predstavlja neformalni nadzor oblasti, na drugi strani Komisiji zakon določa vlogo nadzornika oblasti in zagovornika javnega interesa.

Na načelni ravni in glede poslanstva vidim torej veliko skupnih imenovalcev. Na obeh straneh pa so prednosti in slabosti. Kot novinar reagiraš hitro, zgodba lahko hitro doseže odmevnost. Pri delu Komisije je seveda obratno in je proces dela veliko počasnejši, a hkrati to pomeni temeljitost postopkov, natančnost in doslednost pri odkrivanju nepravilnosti ali anomalij v družbi, pri tem pa ima Komisija na voljo zakonske mehanizme in orodja, ki jih novinarji seveda nimajo. Še cela kopica podobnosti je med delom Komisije in novinarstvom – preventivne aktivnosti, ozaveščanje javnosti, krepitev kulture integritete, transparentnosti in odgovornosti. To širjenje zavedanja, da želimo živeti v integritetnem družbenem okolju, se mi zdi nadvse pomembno. Pa seveda ščitenje virov, kar je eden temeljnih postulatov tako novinarskega kodeksa kot dela Komisije. Glede tega imamo od leta 2023 poseben Zakon o zaščiti prijaviteljev ali žvižgačev.

Skratka, podobnosti je malo morje, razlika v načinu dela pa astronomska. In ko že sprašujete o institucionalni logiki – to je nekaj, čemur se novinarji najtežje prilagodimo. A kot sem povedal na začetku – mandat na Komisiji bo zame predstavljal osebnostno in profesionalno transformacijo.

Kot novinar dobro poznate igro percepcije. Kaj menite o dosedanjem načinu komuniciranja dela in ugotovitev Komisije in ali vidite prostor za spremembe?

Brez dvoma, to je nekaj, kar zna vsak novinar, ki spremlja delo Komisije, stresti iz rokava (smeh). Ko pa začneš spoznavat institucijo še od znotraj in ko vidiš, kakšna je intenzivnost dela, kakšen je obseg vsebin ter kako specifična in specialna znanja so skoncentrirana v tem organu, spoznaš dvoje: da veliko tvojih idej ljudje tukaj že poznajo in da nekatere aktivnosti že tečejo – to je boljša novica. Drugo pa je to, da so izboljšave res izziv, v pomembni meri zaradi zunanjih dejavnikov, zlasti politične folklore in značilnosti medijske krajine, v kateri primanjkuje strateških lastnikov, ki bi imeli pred očmi javni interes in ne partikularno interesnih oziroma usmerjenosti k dobičku.

A naj se vrnem k svoji prvi misli; menim, da mora Komisija strateško krepit odnose z mediji in novinarji, ki spremljajo njeno delo. Glede slednjega je v javnosti namreč veliko nejasnosti. Mnogi nas vidijo kot organ pregona, in ne kot preventivni organ, kar smo v resnici. Mi ne preganjamo korupcije, temveč smo tukaj za to, da odkrivamo sistemska korupcijska tveganja, na kar opozarjamo v svojih ugotovitvah in priporočilih, in kršitve Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK).

Mnogi nas vidijo kot brezzobega tigra, a bi nas hkrati utopili v žlici vode, ko naše ugotovitve zatresejo politični prostor ali ko del javnosti zaradi naših ugotovitev terja politično odgovornost kršiteljev. Zato mislim, da moramo načrtno skomunicirat, da se ukvarjamo z relevantnimi vsebinami in da ugotavljanje kršitev s področja institutov ZIntPK ni naše edino delo. Da s svojimi aktivnostmi krepimo tudi kulturo integritete, odgovornost in transparentnosti že pri najmlajših članih naše družbe – v vrtcih in osnovnih šolah, pa seveda pri njihovih učiteljih in vzgojiteljih, ki so po mojem ključni ambasadorji integritete v našem družbenem okolju. No, in tu so še ambasadorji integritete, ki so zame eden lepših preventivnih projektov Komisije. Kmalu bomo predstavili novega ambasadorja, ki bo predstavljal zgled in pomagal širiti naše poslanstvo.

Pričakujete kakšne izzive, politične ali poslovne pritiske? Kje vidite največje tveganje zanje – pri postopkih, priporočilih, komunikaciji, morda vašem ozadju?

Da! Če se pošalim, to menda sodi v opis dela funkcionarja na KPK. Prvi dan nastopa funkcije me je pričakala zahteva za izločitev iz odločanja v najbolj odmevnih zadevah, ki jih obravnava KPK. To lahko razumeš kot pritisk ali pa kot legitimno sredstvo zavezancev, ki jih obravnava KPK, in del igre. Največ možnosti za pritiske torej vidim pri izvajanju postopkov in komuniciranju rezultatov našega dela. A tovrstnih pritiskov se ne bojim, ker jih razumem kot del obrti. Deloma sem jih bil vajen že kot novinar, verjetno na drugačnem nivoju, a pogosto sem bil zaradi svojega dela izpostavljen bodisi pritiskom bodisi kritikam, kdaj pa kdaj tudi upravičenim, pa seveda diskreditacijam, za katere verjamem, da so bile praviloma neupravičene. Moje ozadje pa me ne skrbi. Nimam slabe vesti, ker živimo pošteno – v tem duhu so naju s sestro vzgajali starši. Nikomur ne dolgujem ničesar, le hvaležnost staršem za brezskrbno otroštvo, za osebno srečo in zadovoljstvo pa največ ženi, da sva ustvarila srečno družino in topel dom.

Če bi morali izbrati eno profesionalno etično normo, ki bo za vas kot funkcionarja Komisije temeljni kompas, katera bo to in zakaj?

Če odgovorim kot novinar, sta to resničnost in preverjanje informacij. Če odgovorim kot funkcionar, je to integriteta, torej poštenost, doslednost, nepristranskost …  In če naredim sintezo, je to gotovo zagovarjanje javnega interesa. Torej javni interes, ki je sicer nek težko dosegljiv ideal, saj ima vsak posameznik svoj interes, vsaka interesna skupina svojega. Ker se rad izražam s športnimi prispodobami, naj uporabim eno mojih ljubših. Na vsaki nogometni tekmi je na tribunah (še več pa na kavčih pred televizorji) na tisoče selektorjev, ki se »bolje spoznajo« na posel selektorja, ki vodi domače moštvo s klopi. Tako tudi v družbi vsakdo definira javni interes skladno s svojimi partikularnimi vzgibi.

Naše delo pa je, da vidimo skupno korist ali dobrobit celotne skupnosti oziroma večjega dela družbe, ki presega zasebne, posamične ali parcialne interese in je usmerjena v dolgoročno blaginjo, pravičnost ter vzdržnost družbenega razvoja na način, da zapustimo tudi našim zanamcem lepši in bolj pošten svet.

Kakšna je vaša vizija Komisije?

V strategiji, ki sem jo predložil svoji kandidaturi za namestnika, sem zapisal, da vidim Komisijo kot zaveznika, zagovornika in branik javnega interesa. A najpomembneje je to, da nas na ta način prepoznava javnost.

Želim si torej, da nas ljudje prepoznajo kot svojega zaveznika. Seveda je del moje vizije tudi to, da nas politična in strokovna javnost prepoznata kot skrbnika skladnosti delovanja države in da se naši predlogi in priporočila uresničujejo v praksi. Želim, da s svojo strokovnostjo, profesionalizmom in javnim delovanjem postavljamo zgled in standarde integritete ter pričakovanega ravnanja v družbenih procesih

Predlagali ste sankcije za kršitelje integritete, ki jih trenutni zakon ne omogoča. Ali imate konkretne predloge? Kakšne sankcije bi bile po vaše najbolj sorazmerne in pravno utemeljene?

V svoji strategiji sem kot možne sankcije omenjal prepoved imenovanja na javno funkcijo oz. nadaljnje zaposlitve v javnem sektorju in v javnih podjetjih v določenem času po ugotovljeni kršitvi ter odvzem pravice do nadomestila po preteku mandata. A o tem je treba temeljito razmisliti v širšem krogu, predvsem pa je sprememba zakona odvisna od politične volje. Za zdaj ZIntPK ne predvideva sankcij za kršitev integritete, jo pa predvideva Zakon o SDH, in sicer prepoved članstva v upravi ali nadzornem svetu SDH ter nadzornih svetih podjetij iz SDH-jevega portfelja.

Komisija si je v minulem letu prizadevala vključiti tudi sankcije v zakon o funkcionarjih, ki je avgusta doživel spremembo, a politika tem predlogom ni sledila. Na Komisiji trenutno pripravljamo sistemsko pojasnilo k institutu integritete, ki je relativno nov institut. Kršitve v zakonu niso taksativno naštete, se pa oblikuje zavedanje o tem, kaj je kršitev, skozi prakso, pri čemer velja izpostaviti, da imamo že okrog 30 pravnomočno potrjenih ugotovitev kršitev integritete. Ko bi definirali sankcije, bi jih bilo smiselno opredeliti tudi glede na stopnjo kršitev. Za zdaj nimamo opredeljenih kršitev integritete kot hujše ali milejše, kar bi morda bilo smiselno, če se pogovarjamo o morebitnih sankcijah.

Komisija veliko pozornosti namenja preventivnemu delu. Kako ocenjujete trenutno razmerje med preventivnim in operativnim delom in ali menite, da bi ga bilo treba spremeniti?

Želim si, da bi bila Komisija ustrezna mešanica mišic in preventive. Zakonodaja na področju bančništva, davčnega nadzora, nadzora nad pranjem denarja daje v družbi pooblastil KPK ustrezno infrastrukturo za omejevanje sistemske korupcije. A za to je potrebna profesionalna zavzetost vseh organov, vključno s KPK. Pooblastila, ki jih med drugim ponuja ZIntPK, je treba tudi pogumno in dosledno uporabljati. Komisija je na preventivnem področju zelo aktivna, tudi zelo inovativna. Področje nadzora je mogoče še okrepiti, a žal smo tako zasuti s prijavami in sprotnim delom, da je treba vsak strateški korak dobro premisliti. Sicer pa si želim, da bi bolj načrtno analizirali korupcijska tveganja na sistemski ravni, denimo s pomočjo analize lobističnih stikov in nadzora premoženjskega stanja.

Pozornost javnosti je v večji meri osredotočena na poročanje o ugotovitvah Komisije v posameznih primerih, v glavnem bolj odmevnih, ko gre za postopke ali nadzor nad bolj izpostavljenimi zavezanci, manj pa pri analiziranju in ustreznem problematiziranju korupcijskih tveganj, ki obstajajo na sistemski ravni. O tem si želim premisleka, kako ta fokus obrniti in prispevati k sistemskim rešitvam, ki bi v družbi prispevale k zmanjševanju korupcijskih tveganj ter krepitvi kulture integritete in transparentnosti.

Kje vidite največje izzive Komisije, kje njen »forte« in kje še neizkoriščen potencial?

Največji izziv vidim v soočanju z našim družbeno-političnim okoljem, v katerem se pogosto znajdemo na udaru političnih centrov moči zaradi izvajanja svoje funkcije. Ti napadi na Komisijo kažejo, da pomemben del politike in javnosti, tako strokovne kot laične, ne razume vloge in poslanstva Komisije, kot to določa ZIntPK, ali še huje – morda razumejo našo vlogo, a jo ignorirajo in sprevračajo z navedbami, da Komisija pri svojem delu presega svoja pooblastila, ki so sicer jasno opredeljena v ZIntPK.

Politično vrenje okrog KPK kaže na dvoje: prvič, da Komisija s svojimi aktivnostmi pogosto dregne v občutljivo interesno področje, kot je bilo denimo v primeru priporočil o odpravi korupcijskih tveganj pri zaposlovanju v SDH, ki upravlja 14 milijard evrov vredno državno premoženje. Da Komisija v tem kontekstu ščiti javni interes, kar mora biti tudi vodilo državnega upravljavca in njegovih zaposlenih, je bilo v političnih izjavah in tudi medijskih objavah v glavnem prezrto. In drugič, kar je morda ključno v tem trenutku; da čaka Komisijo v nadaljnji srednjeročni prihodnosti zaradi napetih odnosov na političnem prizorišču zahtevno obdobje. Pri vodenju Komisije bodo za obrambo njene integritete in ugleda potrebni pogum, odločnost, načelnost in seveda profesionalizem.

Kaj bo za vas indikator uspeha čez eno leto? Kakšnih rezultatov se nadejate - kateri, reciva, trije konkretni rezultati bi vam dali občutek uspeha?

Kot uspeh bom razumel pozitivne odzive javnosti na naše delo. Pri tem seveda nimam v mislih le naslajanja dela politične javnosti ob kakšnih ugotovitvah, ki so morebiti obremenjujoče za politične tekmece. Želim si predvsem pozitivnih odzivov na naše preventivne aktivnosti. Malo prej me je denimo razveselil sodelavec iz Centra za razvoj in preventivo, ko mi je povedal, da so na Agenciji za civilno letalstvo po izobraževanju za njihove zaposlene doživeli aplavz, ker so bili slušatelji zadovoljni z nastopom naših sodelavcev. Takšnih odzivov dobimo kar nekaj in tega si želim še več. Kot uspeh bom torej razumel tudi to, če bom – četudi povsem subjektivno – čutil, da nas ljudje dojemajo kot svoje zaveznike in zagovornike javnega interesa.

Trije konkretni rezultati? Najprej si želim, da uspešno izpeljemo dogodek IntegritetaX: nova generacija v Kinu Šiška, kjer bomo v družbi dijakov predstavili novega ambasadorja integritete. Kot drugo želim, da bi uspešno izpeljali naš letni načrt dela, ki med drugim vsebuje analizo sodnih odločitev v naših zadevah, da bi zmanjšali možnost postopkovnih napak in izboljšali obrazložitve v končnih aktih Komisije. In tretjič; da bi čez eno leto imel občutek dobrega sodelovanja s sodelavci na Komisiji, da bi funkcionirali kot povezana ekipa, se podpirali in skupaj strmeli k dobrim rezultatom. Prvi občutki po mesecu dni sodelovanja so spodbudni in navdihujoči.

Kaj pa je, po vašem mnenju, glavni indikator uspeha Komisije na splošno?

Mislim, da se je pomemben premik v zadnjih letih že zgodil s tem, ko smo začeli odprto govoriti o nujnosti krepitve integritete javnih institucij in funkcij. A mislim, da se moramo temeljito posvetiti tudi sistemski korupciji in ciljno govoriti o odpravljanju korupcijskih tveganj na sistemski ravni.

Komisija že postopa v tej smeri s pisanjem priporočil, ko naleti na korupcijska tveganja, a je pogosto zaradi tega deležna poskusov diskreditacij. To nas ne prizadene, to je za nas le sporočilo, da smo še daleč od cilja, a saj to že vemo. Je pa indikativno in na žalost še vedno del slovenske politične folklore. To miselnost moramo obrniti.

Zaradi naših ugotovitev ni nujno vedno znova kazati s prstom na kršitelje in terjati politično odgovornosti. Lahko se tudi vsi skupaj iz ugotovitev Komisije kaj naučimo – predvsem tega, kako ravnati v prihodnje v izogib ponavljanju napak.

Če bi morali javnosti v treh stavkih razložiti, zakaj potrebujemo Komisijo …

Zato, ker je boj proti korupciji tek na dolge proge in na tej poti potrebujemo institucijo, ki predstavlja središčno točko teh prizadevanj. Boj proti korupciji je v kulturnem okolju, ki ga zaznamuje tranzicijska politična kultura, nadvse zahteven, zato mora temeljiti na profesionalizmu, strokovnosti, kredibilnosti in delovanju z zgledom. Vse to naša Komisija premore, hkrati pa s svojimi preventivnimi aktivnostmi vključuje v protikorupcijska prizadevanja in krepitev kulture integritete celotno družbo, pri čemer želimo širiti prepričanje, da je protikorupcijska ozaveščenost civilizacijski standard, ki ščiti javni interes.