Mihelič Sušnik je izpostavila nekatere dileme, s katerimi se državne družbe srečujejo ob sporazumnih odpoklicih uprav: kako oblikovati sporazume o prenehanju mandata, da se zagotovi integriteta teh odločitev; kje je meja med gospodarnostjo sporazuma in njegovo legitimnostjo ter kako zagotoviti, da se sporna ravnanja vodilnih upoštevajo pri nadaljnjih kadrovanjih.

Poudarila je pomen dosledne zakonitosti in skladnosti z ZGD-1, smernicami SDH in internimi akti družb, transparentnosti, sledljivosti in gospodarnosti postopkov odpoklica. Opozorila je, da morajo biti razlogi za predčasni odpoklic natančno dokumentirani, sledljivi in utemeljeni. V tem kontekstu je izpostavila povečano pozornost Komisije pri odpoklicih, sprejetih tik pred ali po državnozborskih in lokalnih volitvah ter pri primerih prehajanja kadrov med nadzornimi sveti in upravo, kar pogosto nakazuje sistemska tveganja.

V nadaljevanju je izpostavila, da je odločanje o odpoklicih tudi odraz odgovornosti in integritete organizacije in posameznikov. Opozorila je, da odločitve o sporazumnem razhodu lahko vplivajo na ugled družbe, kredibilnost nadzornega organa in širše zaupanje v korporacijsko upravljanje. Kot enega ključnih mehanizmov, ki izražajo dolžno in pričakovano ravnanje nadzornega sveta je izpostavila neodvisne preglede, revizije in prijave nepravilnosti. Ob tem je odprla ključno vprašanje: kako preprečiti, da bi se posamezniki z resnimi očitki ali dokazljivimi nepravilnostmi ponovno pojavljali v vodstvenih strukturah.

Mihelič Sušnik je svoj nagovor sklenila z vprašanjem, ali je od družb v upravljanju države lahko pričakujemo upoštevanje višjih standardov ali je potrebna sprememba zakonodaje, ki bi natančneje opredelile razloge za različne načine odpoklicev.