O njenem pomenu, političnem ozadju in pričakovanih učinkih smo se pogovarjali z evropsko poslanko Raquel García Hermida-van der Walle, poročevalko Evropskega parlamenta za novo protikorupcijsko direktivo in eno ključnih akterk pri njenem sprejetju.

Intervju je del spletnega novičnika Komisije, ki naročnike vsak mesec obvešča o našem delu ter ostalih aktualnih informacijah s področja našega delovanja in pristojnosti. Vabljeni, da se naročite nanj!

Korupcija ni le pravno vprašanje, temveč vprašanje zaupanja

Potreba po enotnejšem evropskem pristopu ni presenetljiva. Po podatkih raziskave Eurobarometer iz leta 2025 kar 69 odstotkov Evropejcev meni, da je korupcija v njihovi državi razširjena, dve tretjini pa ocenjujeta, da primeri korupcije na visokih ravneh niso ustrezno preganjani.

Evropska poslanka opozarja, da posledice korupcije segajo bistveno dlje od finančne škode:

»Korupcija povzroča utišanje novinarjev, umore državljanov in prezgodnje smrti. Za vsako statistiko se skrivajo ime, zgodba in prikrajšana prihodnost. Korupcija izčrpava milijarde iz naših gospodarstev, spodkopava zaupanje v vlade in ogroža samo demokracijo. Če je ne bomo obvladovali, ogroža temelje naše Unije.«

Prvi skupni evropski protikorupcijski okvir

Nova direktiva predstavlja prvi poskus, da EU vzpostavi skupna pravila za obravnavo korupcije v vseh državah članicah. Doslej so bile razlike med nacionalnimi zakonodajami precejšnje – tako pri opredelitvah posameznih korupcijskih dejanj kot pri sankcijah in pristopih k preprečevanju korupcije.

Kot poudarja Raquel García Hermida-van der Walle, je največja vrednost direktive prav v poenotenju pravil:

»Prvič v zgodovini bomo o korupciji govorili v istem jeziku po vsej Evropi. V praksi to pomeni manj vrzeli. Do zdaj so se opredelitve korupcijskih dejanj med državami precej razlikovale. To bi lahko privedlo do učinka »vodne postelje« - ko storilci kaznivih dejanj svoje delovanje preselijo v države z milejšimi sankcijami ali manj učinkovitim pregonom.

Direktiva uvaja skupne minimalne opredelitve korupcijskih kaznivih dejanj in minimalne standarde glede sankcij. S tem bodo storilci kaznivih dejanj bistveno težje izbirati ugodnejši pravni red po Uniji in opravljali svoje dejavnosti v državi z nizkimi kaznimi.«

Resnično dodano vrednost direktive sogovornica vidi v večji doslednosti boja proti korupciji, jasnejših pravilih, skupnih standardih in manj šibkih točkah sistema.

Preprečevanje korupcije postaja enakovreden steber boja proti korupciji

Ena najpomembnejših novosti direktive je izrazit poudarek na preventivi. Direktiva državam članicam nalaga, da z namenom preprečevanja korupcije sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo visoko raven integritete, preglednosti in odgovornosti v javni upravi in javnem odločanju. Čeprav številne države boj proti korupciji še vedno razumejo predvsem skozi prizmo pregona in kaznovanja, nova evropska zakonodaja jasno sporoča, da dolgoročni uspeh temelji predvsem na preprečevanju tveganj oz. priložnosti za korupcijo.

»Preventiva je ključnega pomena. V nekaterih državah članicah, zlasti tistih, ki so se konec prejšnjega stoletja znebile diktatur, imajo protikorupcijski organi že ključno vlogo, saj je bila zaznava korupcije ob demokratizaciji zelo visoka. V drugih državah je zaznava korupcije morda nižja, vendar to še ne pomeni, da korupcije ni. Pogosto se pojavlja v bolj prefinjenih oblikah, na primer kot trgovanje z vplivom, kjer je meja z legitimnim lobiranjem včasih zelo tanka.«

Po njenem mnenju imajo tu protikorupcijski organi nepogrešljivo vlogo:

»Prav tu lahko protikorupcijski organi odigrajo izjemno pomembno vlogo pri ozaveščanju o tem, kaj pomeni korupcija, in pri vzpostavitvi nadzora in ravnotežja sistema.«

Direktiva zato državam članicam nalaga, da zagotovijo delovanje enega ali več organov za preprečevanje korupcije, ki bodo med drugim zagotavljali trdne sisteme za razkritje in obvladovanje nasprotij interesov v javnem sektorju, prijavo premoženja in preverjanje takih prijav, urejanje primerov vrtljivih vrat, pravila transparentnosti ter druga področja z visokimi korupcijskimi tveganji.

Neodvisni in specializirani protikorupcijski organi kot evropski standard

Direktiva od držav članic zahteva vzpostavitev namenskih protikorupcijskih organov. Posebna pozornost je namenjena institucionalni neodvisnosti protikorupcijskih organov. Ob tem direktiva izrecno zahteva, da morajo ti organi svoje naloge opravljati brez neprimernega političnega ali drugega vplivanja.

»Zaradi različnih zgodovinskih izkušenj s korupcijo smo državam prepustili odločitev o tem, ali bodo vzpostavile en osrednji protikorupcijski organ ali pa bodo naloge razdelile med več institucij. Pomembno pa je, da ti organi lahko delujejo brez nepotrebnega vmešavanja. Tako na primer minister ne more preprečiti sprejetja določenih protikorupcijskih ukrepov. Poskrbeli smo, da je to v preambuli dodatno obrazloženo, tako da države članice natančno vedo, kako pristopiti k prenosu direktive.«

To je pomembno tudi za države, kot je Slovenija, kjer naloge na področju integritete, nasprotja interesov, premoženjskega stanja funkcionarjev in transparentnosti že vrsto let opravlja Komisija za preprečevanje korupcije. Direktiva namreč potrjuje, da so takšni preventivni mehanizmi sestavni del evropskih standardov na področju boja proti korupciji.

Zahtevna pogajanja in pomembni kompromisi

García Hermida-van der Walle je vodila zakonodajni postopek sprejemanja direktive v Evropskem parlamentu in ga uspešno pripeljala do konca. Sama priznava, da pot do sprejetja ni bila enostavna. Eden najzahtevnejših delov pogajanj je bilo vprašanje kriminalizacije zlorabe funkcije oziroma položaja.

»Nekatere države članice so to težko sprejele. Italija je to dejanje pred kratkim celo dekriminalizirala. Zaznali smo tudi podporo njenemu stališču s strani nekaterih drugih držav, čeprav so imele same takšno ravnanje še vedno opredeljeno kot kaznivo dejanje. V določenem trenutku smo se resno bali, da direktive ne bo mogoče sprejeti.«

Evropski parlament si je sicer prizadeval za bolj ambiciozno ureditev:

»Če bi bilo odvisno od Evropskega parlamenta, bi nova direktiva vsebovala več ukrepov za boj proti korupciji, več preventivnih mehanizmov, širše opredelitve ter dodatne usmeritve glede protikorupcijskih organov.«

Kljub temu so vztrajali pri dialogu in nadaljevali pogajanja, kar je na koncu privedlo do dogovora, zaradi katerega, je prepričana sogovornica, bodo evropski državljani na boljšem. Pri tem sta, pravi, pomembni dve stvari:

»Prvič, države članice lahko vedno presežejo minimalne zahteve direktive. Upam, da bodo revizije, ki jih direktiva zahteva, spodbudile širši razmislek o nacionalnih protikorupcijskih pristopih. Drugič, ta direktiva lahko predstavlja pomemben temelj za nadaljnje povezovanje in sodelovanje držav članic na tem področju ter otežuje delovanje korupcijskih mrež prek državnih meja.«

Nenazadnje je bil ambicioznejši tudi predlog direktive, ki ga je leta 2023 predložila Evropska komisija. Ta je od držav članic zahteval sprejem ukrepov, s katerimi bi se zagotovilo, da so specializirani organi za preprečevanje korupcije in tudi tisti za zatiranje funkcionalno neodvisni od vlade in imajo zadostno število človeških, finančnih, tehničnih in tehnoloških virov ter potrebnih pooblastil in orodij za ustrezno opravljanje nalog.

Kaj sledi?

Države članice bodo imele dve leti časa za njen prenos v nacionalne zakonodaje, za pripravo nacionalnih protikorupcijskih strategij in sistemov ocenjevanja tveganj pa tri leta. Evropska komisija bo spremljala izvajanje novih pravil. Če država direktive ne bo prenesla pravočasno ali jo bo prenesla neustrezno, lahko Evropska komisija sproži postopek ugotavljanja kršitev evropskega prava, ki se lahko konča tudi pred Sodiščem Evropske unije.

Garcia Hermida-van der Walle pri tem poudarja:

»Ključno je, da se direktiva prenese celovito in brez nepotrebnega odlašanja. To od nas pričakujejo evropski državljani. Če države članice pravil ne bodo prenesle ustrezno – tudi tistih, ki se nanašajo na preventivne organe, lahko Evropska komisija sproži postopke zaradi kršitev evropskega prava. Zelo pozorno bomo spremljali napredek držav članic. Če bodo po izteku predpisanih rokov zaostajale, bomo nedvomno pričakovali ukrepanje Evropske komisije.«

Šele začetek širše evropske protikorupcijske politike

Nova direktiva predstavlja pomemben mejnik, saj poleg tega, da predstavlja prvi večji korak k harmonizaciji kazenskega prava na evropski ravni »pošilja tudi jasno sporočilo: evropski državljani imajo korupcije dovolj in od institucij pričakujejo učinkovite ukrepe za zaščito javnega interesa ter odgovorno upravljanje javnih sredstev. Za državljane bi morala pomeniti več preglednosti in več zaupanja v delovanje institucij. Za podjetja pa bolj poštene in predvidljive pogoje poslovanja. Ker bomo imeli skupna pravila, bo tudi sodelovanje med državami članicami učinkovitejše.«

Ob tem naša sogovornica poudarja še, da to nikakor ne pomeni, da je kazenskopravni pristop edino orodje v boju proti korupciji. Že letos naj bi Evropska komisija predstavila tudi novo evropsko protikorupcijsko strategijo, ki bo poleg kazenskopravnih instrumentov vključevala širši nabor preventivnih, institucionalnih in sistemskih ukrepov:

»Z velikim zanimanjem pričakujem njene podrobnosti, saj bo predstavljala naslednji pomemben korak pri krepitvi integritete, transparentnosti in vladavine prava v EU.«

Nova direktiva tako ne predstavlja zgolj tehnične uskladitve zakonodaj držav članic, temveč jasen politični signal, da boj proti korupciji postaja ena od ključnih prioritet Unije.