V svetu, kjer pogosto šteje bližnjica več kot prave vrednote, njegova zgodba izstopa: kot sinteza vztrajnosti, odgovornosti in trdne etične drže. Dejan Fabčič verjame, da se tudi v najzahtevnejših okoliščinah vrednotam ni treba odpovedati. Njegov glas je tih, a prepričljiv: »O integriteti je treba ne le govoriti, temveč jo živeti«.

Z novim ambasadorjem integritete, ki je bil tudi gost rubrike Izpostavljeni VESTniKa v juniju 2025, smo se pogovarjali o tem, kako ga je invalidnost oblikovala kot človeka, zdravnika in športnika, kje na lestvici vrednot je pri njem integriteta, kaj te o njej lahko nauči šport in zakaj je treba o njej govoriti.

Intervju je del spletnega novičnika Komisije, ki naročnike vsak mesec obvešča o našem delu ter ostalih aktualnih informacijah s področja našega delovanja in pristojnosti. Vabljeni k naročnini nanj!

Medicina in šport sta srce vaše zgodbe. Kaj vas je pritegnilo v ta dva svetova in katere vrednote so vas pri tem najbolj zaznamovale?

Sigurno je skupna obema strastema prav invalidnost. V medicino me je zaneslo, potem ko sem veliko časa zaradi svoje invalidnosti prebil v bolnišnicah in sem ta poklic imel priložnost od blizu spoznati, v šport pa zaradi rehabilitacije po operacijah. Vrednote, ki so potrebne pri v športu in v medicini, se prepletajo in so nedvomno vztrajnost, delavnost in poštenost.

Postali ste novi ambasador integritete Komisije za preprečevanje korupcije. Kaj vas je prepričalo, da ste sprejeli to vlogo in v čem mislite, da vaša zgodba nosi sporočilo o integriteti?

To vlogo sem sprejel predvsem zato, ker me osebno krivice zelo bolijo. Na svoji življenjski in poklicni poti se trudim biti dober, iskren in pošten človek. Mnogi to sami opazijo in če lahko s tem zgledom kakorkoli pripomorem k temu, da bi se ljudje zavestno odločili, da delajo prav, transparentno, pošteno, je to ambasadorstvo doseglo svoj namen.

Kaj vam pomeni integriteta? Kako jo živite v svojem zdravniškem poklicu in v športu?

Integriteta je zame skrb in odločitev, da to, kar delaš, delaš dobro in pošteno ter se pri tem ne okoriščaš in za svoj uspeh ne izrabljaš stiske drugega. V zdravniškem poklicu se mi zdi pomembno to, da obravnavaš vse bolnike enakovredno ter jim pomagaš po svojih najboljših močeh in znanju. V športu pa se mi zdi pomembno, da pošteno delaš in treniraš, ne iščeš bližnjic za svoj uspeh ter tekmuješ pošteno in brez nedovoljenih postopkov in pripomočkov.

Vaša športna pot je dokaz, da obdobja in situacije, ko nam je težko, niso razlog za bližnjice …

Vedno govorim, da če se ti ena vrata zaprejo, ti nekje drugje ostane odprto okno za druge priložnosti. Če se odločiš, lahko v vsaki stvari vidiš samo slabe stvari, lahko pa poiščeš dobre in narediš iz tega zgodbo o uspehu. V mojem primeru med pandemijo nisem mogel trenirati kajaka, kar je bil takrat šport, s katerim sem se ukvarjal, zato sem si postavil na travniku za hišo tarčo in se izpopolnjeval v lokostrelstvu. Kasneje mi je to prineslo nastop na paralimpijskih igrah v Tokiu in nato v Parizu tudi bronasto paralimpijsko medaljo.

Kaj lahko šport, zlasti vrhunski, nauči posameznika in družbo nasploh o poštenosti, odgovornosti in integriteti?

Ravno to, da bližnjice ter prepovedana sredstva in postopki lahko sicer pripeljejo do uspeha, vendar le ta ni vir veselja in zadoščenja. Dober rezultat nam je v zadovoljstvo, ko je plod poštenega in trdega dela, treninga, odrekanja, vztrajnosti … To je tisto, kar šteje.

Zaupanje je temelj vsakega odnosa – s pacienti, s športnimi kolegi, s sodelavci, prijatelji ... Kako ga ohranjate in krepite in kaj je njegov strup?

Zaupanje v človeka ne pride čez noč, treba si ga je pridobiti. Najpomembneje je, da se ujemajo tvoja dejanja in besede. Zaupanje si najlažje pridobiš z zgledom, pristnostjo, verodostojnostjo, poštenostjo, delavnostjo.

Ste se kdaj v kateri od obeh karier srečali z neintegritetnimi situacijami? Kako ste ukrepali?

Z zadovoljstvom lahko ugotovim, da se nisem srečal z veliko takimi situacijami. Pri eni takih sem zaradi velikega razočaranja zamenjal športno disciplino, in sicer plavanje za kajak. Namreč v plavanju je način razvrstitve športnikov v posamične kategorije izjemno nekorekten, ker je subjektivni vpliv na pravila premočan in kot tak podvržen neintegritetnemu dogajanju. Velike države imajo tu izrazito prednost. Zakaj tako? Na splošno me v življenju krivice bolijo. Če se le da, poskušam v takih primerih povedati, kaj me moti in kako bi jaz ravnal v takih situacijah. Žal to večkrat ne prinese uspeha, vendar sem vsaj pri sebi pomirjen, da sem poskušal rešiti problem.

Ste bili kdaj posebej ponosni, da ste izbrali pošteno pot?

Vedno, ampak res vedno sem ponosen nato, ko mi uspe kakšen velik podvig ali uspeh in vem, da je za tem veliko odrekanja, dela, vztrajnosti, potrpežljivosti.

Zakaj menite, da je pomembno javno govoriti o integriteti?

Mislim, da zato, ker izhajamo iz družbe, kjer integriteta ni bila vrednota. Rad bi, da se družba spremeni na boljše, če pa hočeš kakšno stvar izboljšati, se je treba o tem pogovarjati, se na to pripraviti in izobraziti.

Če bi morali mladim dati le en nasvet o poštenosti in pravih odločitvah – kaj bi jim povedali? In če bi morali svoje življenjsko vodilo strniti v en stavek– kako bi se ta glasil?

Ostanite pošteni in dostojanstveni tudi takrat, ko veste, da vas nihče ne gleda. Verjemite, da se boste ob tem počutili srečnejši in zadovoljnejši.