Sodelavca Komisije sta pojasnila, da integriteta pomeni pričakovano in odgovorno delovanje posameznikov in organizacij pri preprečevanju tveganj, da bi bila pooblastila uporabljena v nasprotju z zakonom, etičnimi kodeksi in pravno dopustnimi cilji. Načrt integritete zato ni zgolj administrativna obveznost, temveč orodje za obvladovanje korupcijskih in drugih protipravnih tveganj ter proces, ki mora živeti v praksi organizacije.

Opozorila sta, da načrti integritete sodijo med orodja za krepitev integritete v javnem sektorju po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) in Zakonu o zaščiti prijaviteljev (ZZPri), kot so izjava o lastniški strukturi, protikorupcijska klavzula, Resolucija o preprečevanju korupcije, nezdružljivost funkcij, omejitve poslovanja, nadzor nad premoženjskim stanjem in lobiranjem, omejitve pri obdarovanju, zaščita prijaviteljev in druga orodja.

Poseben poudarek sta Rojko in Pirnat namenila vlogi pooblaščenca za integriteto in njegovim novim nalogam, delu delovnih skupin ter metodam prepoznavanja in obvladovanja tveganj. Izpostavila sta, da je pooblaščenec za integriteto oseba z visoko osebno integriteto, strokovnim znanjem in zaupanjem zaposlenih, ki mora imeti dostop do vseh potrebnih informacij in podporo vodstva. Ob tem sta poudarila, da so povračilni ukrepi zoper pooblaščence ali zaposlene, ki opozarjajo na nepravilnosti, izrecno prepovedani.

Udeleženci so podrobneje spoznali različne pristope k prepoznavanju in ocenjevanju tveganj, med njimi SWOT analizo, metode merjenja in presojanja ter praktično usmerjeno vprašanje »kaj gre lahko pri tem narobe«, ki pomaga pri realnem pogledu na šibke točke delovnih procesov. Poleg omenjenih pristopov so prisotni spoznali še t. i. temperaturno mapo - orodje za sistematično vrednotenje stopnje tveganj in postopek oblikovanja ukrepov po metodi SMRČEK. To pomeni, da so ukrepi specifični, merljivi, realni, časovno opredeljeni, enostavni za izvedbo in kontrolirani, kar omogoča njihovo dejansko uresničevanje in spremljanje učinkov.

Pomemben del programa je bil namenjen komunikacijskim veščinam in gradnji zaupanja znotraj kolektiva. Brez odprtega dialoga, aktivnega poslušanja in jasnih povratnih informacij namreč načrti integritete ne morejo zaživeti v praksi. Usposabljanje je bilo zasnovano interaktivno, z vprašanji in primeri iz šolskega okolja, kar je udeležencem omogočilo neposreden prenos predstavljenih vsebin v njihovo vsakodnevno delo.

Udeleženci usposabljanja so se izkazali z visoko stopnjo sodelovanja, kar je omogočil interaktivni format usposabljanja. Aktivno vključevanje udeležencev v razprave in praktične naloge se je izkazalo kot učinkovito orodje za poglobljeno razumevanje obravnavanih vsebin ter njihovo uporabo v praksi.