Šola za župane: kako prepoznati lobiranje in pravilno ravnati na lokalni ravni

Višja svetovalka Komisije Teja Roškar je na usposabljanjih v Hrastniku in Brežicah predstavila pravila transparentnega in zakonitega lobiranja na lokalni ravni. Pojasnila je, da je pri prepoznavanju lobističnega stika ključno preveriti, ali želi sogovornik v imenu interesne organizacije nejavno vplivati na sprejem predpisa, splošnega akta ali druge javne odločitve. Opozorilaje, da sta pri tem odločilna vsebina in namen komunikacije, zato je lahko lobiranje tudi elektronsko sporočilo ali neformalen pogovor ob kavi. Razložila je, da transparentnost vplivanja lobiranec zagotovi tako, da preveri status in pooblastila lobista ter sestavi zapis o lobističnem stiku in ga posreduje Komisiji.

Roškar je opozorila tudi na obveznost lobiranca, kadar ta zazna kršitve na opodročju lobiranja. Kadar oseba ni upravičena do lobiranja, se ne identificira ustrezno, ne izkaže pooblastila interesne organizacije ali ne navede namena in cilja lobiranja oziroma kadar bi pri lobirancu nastalo nasprotje interesov, mora lobiranec stik zavrniti in poskus vplivanja prijaviti Komisiji. Prijaviti mora tudi posredovanje netočnih, nepopolnih ali zavajajočih informacij ter ravnanja v nasprotju s prepovedjo sprejemanja daril. Predstavljena pravila je ponazorila s primeri vplivanja na občinske prostorske akte, proračun in druge splošne akte.

Kako obvladovati tveganja pri lobiranju z načrtom integritete

Lobiranju je bilo namenjeno tudi šesto usposabljanje skupine za nadgradnjo načrtov integritete, ki sta ga izvedla raziskovalec svetnik Komisije mag. Ivijan R Rojko in svetnica Komisije Jana Lesnik.

Lesnik je predstavila pravila zakonitega lobiranja, razložila razliko med lobiranjem in drugimi oblikami sodelovanja javnosti pri odločanju ter dolžnosti lobirancev. Pojasnila je, da vsako zastopanje interesov še ni lobiranje. Vanj namreč ne sodijo pobude posameznikov v lastnem imenu ter javno objavljena odprta pisma in peticije. Opozorila je tudi, da vpis v register lobistov ni obvezen za vse, ki zakonito lobirajo. Zaposleni, zakoniti ali statutarni zastopniki ter izvoljeni predstavniki interesne organizacije lahko lobirajo za svojo organizacijo brez registracije, zato mora lobiranec preveriti tudi njihovo vlogo in upravičenost do zastopanja. Svetovala je, da v takem primeru lobiranec že ob dogovarjanju za sestanek pridobi imena udeležencev, podatek o organizaciji, ki jo zastopajo, ter njihovi vlogi in pooblastilih.

Rojko je vsebino povezal s prepoznavanjem tveganj in oblikovanjem ukrepov v načrtih integritete. Udeleženci so se učili prepoznavati in opredeliti tveganja na področju lobiranja ter določiti ukrepe za njihovo obvladovanje. Poudarek je bil na tem, kako jasno opredeliti ravnanje zaposlenih ob lobističnih stikih, določiti odgovorne za izvedbo ukrepov in spremljati njihovo uresničevanje. Predlagana tveganja in ukrepe so prilagajali posebnostim svojih institucij.

Sklop usposabljanj za skupino za nadgradnjo načrtov integritete se bo zaključil prihodnji teden s še dvema usposabljanjema.