Robert Friškovec je novi ambasador integritete Komisije za preprečevanje korupcije. Integriteto razume kot nekaj veliko globljega od pravil, ki bi bila rezervirana za funkcije, ali velikih besed. Razume jo kot notranjo usklajenost med tem, kar vsak posameznik govori, in tem, kar živi, tudi takrat, ko ga nihče ne vidi. O tem smo se pogovarjali za junijsko številko KPK VESTniKa.

V intervjuju govori o tem, kako se velike napake začnejo z majhnimi kompromisi, zakaj kazen sama po sebi ne spremeni človeka in zakaj je prav odgovornost tista, ki lahko človeku pomaga ponovno najti svobodo.

Intervju je del spletnega novičnika Komisije, ki naročnike vsak mesec obvešča o našem delu ter ostalih aktualnih informacijah s področja našega delovanja in pristojnosti. Vabljeni, da se naročite nanj!

Veliko ljudi vas pozna kot zaporniškega duhovnika, a si verjetno ne znamo dobro predstavljati vašega dela. Lahko opišete, kaj konkretno počnete?

Res je, sem zaporniški duhovnik in večina reče, da je to ta, ki deluje v zaporu. Malokdo pa ve, da je moje delo pravzaprav povezane z vsemi skupinami, ki se jih zapor dotika na tak ali drugačen način: zaprte osebe, žrtve kaznivih dejanj, družinski člani, zaposleni v zaporskem sistemu, osebe po prestani kazni in Slovenci zaprti po svetu. S temi osebami se v prvi vrsti srečujem kot človek s človekom, dajem prostor slišanosti, da spregovorijo o vsebini, ki jo nosijo v sebi, želim biti spodbuda v danem trenutku in nadaljnji poti. Besede, ki opišejo moje delo so: srečati, slišati in spodbuditi.

Delate z ljudmi, ki so sprejeli usodne napačne odločitve. Se je zaradi tega vaš pogled na krivdo, odgovornost in drugo priložnost spremenil? Kako razumete te pojme? Kako je to delo oblikovalo vaš osebni pogled na integriteto.

Delo, ki ga opravljam mi je zelo hitro razbilo preveč enostavno delitev na dobre in slabe ljudi. Srečujem ljudi, ki so naredili zelo težke stvari, pa hkrati v njih vidiš tudi obžalovanje, ranjenost, željo po spremembi. Zato danes krivde ne razumem kot etikete, ampak kot nekaj, s čimer se mora človek soočiti in če je le možno iz tega ven rasti. Odgovornost pomeni, da si upaš priznati resnico o sebi. Druga priložnost pa ni pozaba preteklosti, ampak možnost, da človek iz nje začne živeti drugače. Integriteto pa vedno bolj razumem kot neko notranjo usklajenost, da preprosto nisi en človek navzven in drug znotraj.

Kaj pa vas je delo z ljudmi, ki so izgubili svobodo, naučilo o svobodi? Je svoboda pravica ali odgovornost? Pomeni svoboda, da počnemo, kar želimo?

Ljudje pogosto začnejo razumeti svobodo šele takrat, ko jo izgubijo. V zaporu zelo hitro vidiš, da svoboda ni samo to, da lahko greš, kamor hočeš. Veliko ljudi je zunaj fizično svobodnih, pa so znotraj zelo ujeti – v odnose, strahove, odvisnosti, potrjevanje drugih, nadzor nad drugimi ipd. Zato svoboda ni samo pravica, ampak tudi odgovornost. Ne pomeni, da počnemo karkoli želimo, ampak da znamo izbirati tako, da zaradi svojih odločitev ne izgubimo sebe. Svoboda nikoli ne sme rušiti, ampak gradi, svoboda ne skriva, ker je transparentna.

Se vam zdi kaznovanje učinkovito orodje za doseganje bolj poštene družbe? Kaj mislite, da res deluje?

Sama kazen človeka redko spremeni. Dejstvo je, da človeka lahko začasno ustavi, ne more pa sama po sebi spremeniti njegovega pogleda na življenje. Kar po mojem mnenju res deluje, je odnos, odgovornost in možnost, da človek vidi posledice svojih dejanj. Sprememba se začne takrat, ko človek ni samo kaznovan, ampak ko razume, kaj je naredil in kaj lahko naredi drugače.

Osebno so mi zelo blizu procesi obnavljalne pravičnosti (ang. »restorative justice«), ki nagovarjajo potrebe vseh vpletenih ob nekem hudodelstvu oz. kaznivem dejanju, kaj deluje v dani situaciji žrtve, storilca in skupnosti. Obnavljalna pravičnost je predvsem pristop k nagovoru hudodelstva ali drugih kršitev človekovega dostojanstva, ki se osredotoča na popravo škode in obnovo odnosov, namesto zgolj kaznovanje storilca. Med obnavljalne prakse sodijo predvsem različne oblike dialoga med žrtvijo, storilcem in skupnostjo, s ciljem razumeti posledice škodljivega dejanja in skupno poiskati pot do obnove oseb in potencialno odnosov. Obnavljalna pravičnost temelji na prepričanju, da je kazen sama po sebi premalo – v ospredju so potrebe vpletenih ter odgovornost, empatija in aktivna poprava storjene krivice.

Ali se velike, usodne življenjske napake začnejo z majhnimi kompromisi?

Skoraj vedno. Velike napake se običajno začnejo zelo neopazno. Z majhnimi popuščanji, opravičevanji, stavki: »Saj to pa ni nič takega.« In potem človek počasi izgubi občutek, kje je meja. Zato so pomembne ravno male vsakdanje odločitve in konec koncev tudi naravnavanje svojega notranjega kompasa vedno znova.

Ali lahko človek »izgubi« integriteto in jo potem spet najde?

Ja, mislim, da jo lahko. Človek lahko skozi odločitve, kompromise ali strah izgubi stik s sabo. Dobra novica pa je, da integriteta ni nekaj, kar enkrat izgubiš za vedno. Lahko jo ponovno gradiš – običajno zelo počasi, z iskrenostjo, prevzemanjem odgovornosti in konkretnimi dejanji.

Ali obstaja kakšno pravilo ali misel, po kateri se vi osebno ravnate ob težkih odločitvah?

Morda zelo preprosto vprašanje: ali bom imel zaradi te odločitve več miru ali bom moral nekaj skrivati? Velikokrat je integriteta povezana prav s tem, ali lahko ostaneš iskren do sebe in do drugih, brez opravičevanja, izgovorov in iskanja krivca za situacijo v drugih akterjih.

Kaj je po vašem mnenju največja grožnja integriteti današnje družbe? In kje vidite razlog za upanje?

Največja grožnja integriteti se mi zdi normalizacija majhnih neiskrenosti. Ko se ljudje navadimo, da malo prilagodimo resnico, malo pogledamo stran, malo mislimo samo nase. Problem ni samo v velikih aferah, ampak v kulturi majhnih kompromisov. Grozljivo se mi sliši, vedno znova ob stavkih v stilu: »Saj vsi to delajo!...Kaj je pa to takega?... Saj to ni moje.«

Upanje pa vidim v ljudeh, ki si še vedno upajo biti pošteni tudi takrat, ko to ni najlažja pot. Takšni ljudje obstajajo in jih ni malo.

Ko smo vas povabili, da postanete ambasador integritete Komisije za preprečevanje korupcije, ste kljub svoji zasedenosti takoj pristali. Zakaj? Zakaj vam je pomembno govoriti o integriteti tudi javno?

Ker se mi zdi integriteta ena ključnih tem današnjega časa. Če dam zelo preprosto vzporednico, veliko govorimo o uspehu, manj pa o tem, kakšen človek postajaš na poti do njega. Integriteta ni samo nekaj za politike ali institucije, ampak nekaj zelo osebnega in vsakdanjega za vsakogar od nas. Zato se mi zdi pomembno, da o tem govorimo javno in konkretno.

Kakšno sporočilo želite kot ambasador integritete predali ljudem?

Da integriteta niso velike besede, ampak majhne vsakdanje odločitve: kako govoriš z ljudmi, kako ravnaš, ko te nihče ne vidi, ali znaš priznati napako, ali ostaneš pošten tudi takrat, ko bi bilo lažje drugače. Na koncu človeka ne oblikujejo veliki trenutki, ampak to, kar ponavlja vsak dan.