Načelno mnenje številka 195

Ravnanje javnega uslužbenca, ki poleg rednega dela opravlja dodatno delo pri drugem gospodarskem subjektu, za katero je pridobil soglasje predstojnika, nato pa pri istem delodajalcu nastopi delo na novem delovnem mestu, tako, da se mu bistveno spremeni opis del in nalog, ter v tako spremenjenih okoliščinah za opravljanje dodatnega dela ne pridobi novega soglasja predstojnika, predstavlja kršitev dolžnega ravnanja, ki omogoča pridobitev koristi gospodarskemu subjektu v zasebni lasti, pri katerem opravlja dodatno delo, kar ustreza definiciji korupcije po 3. alineji 2. člena ZPKor.

Komisija za preprečevanje korupcije je na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije – ZPKor (Uradni list RS, št 2/04 in sprem.) in 13. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št. 105/04) na seji dne 29.1.2010 sprejela

Načelno mnenje številka 195

  • Ravnanje javnega uslužbenca, ki poleg rednega dela opravlja dodatno delo pri drugem gospodarskem subjektu, za katero je pridobil soglasje predstojnika, nato pa pri istem delodajalcu nastopi delo na novem delovnem mestu, tako, da se mu bistveno spremeni opis del in nalog, ter v tako spremenjenih okoliščinah za opravljanje dodatnega dela ne pridobi novega soglasja predstojnika, predstavlja kršitev dolžnega ravnanja, ki omogoča pridobitev koristi gospodarskemu subjektu v zasebni lasti, pri katerem opravlja dodatno delo, kar ustreza definiciji korupcije po 3. alineji 2. člena ZPKor.

Obrazložitev

Komisija je decembra 2009 prejela prijavo o sumu konflikta interesov in korupcije v vodstvu enega od javnih zavodov v lasti več občin. Omenjeni zavod opravlja lekarniško dejavnost. Oseba, ki je bila v času sprejema in obravnavanja prijave direktorica javnega zavoda, opravlja hkrati dodatno delo z namenom pridobivanja dohodkov pri drugem gospodarskem subjektu v zasebni lasti, ki pa poslovno sodeluje z javnim zavodom, katerega sedaj ta oseba vodi.

Pristojnost Komisije, da daje načelna mnenja, določa 18. člen ZPKor. Natančneje jo ureja Poslovnik komisije, ki v 1. alineji 13. člena določa, da komisija sprejema načelna mnenja o tem, ali določeno ravnanje ustreza definiciji korupcije iz ZPKor. Definicija korupcije je razvidna iz 3. alineje 2. člena ZPKor, po katerem je “korupcija” vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi posredno ali neposredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane , sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.

Poslovnik Komisije v drugem odstavku 13. člena določa, da načelna mnenja o korupciji nimajo pravnih ali materialnih posledic. Načelna mnenja niso ne splošni in ne konkretni pravni akti, s katerimi se sicer odloča o pravicah in dolžnostih posameznikov, pač pa le zakonita metoda preprečevanja korupcije, s katero komisija ne odloča o morebitnih nagibih, ciljih in odgovornosti udeleženih oseb, fizičnih ali pravnih, ampak v načelnih mnenjih ugotavlja le dejansko stanje, ki ga nato primerja s pravili dolžnega ravnanja in zakonsko definicijo korupcije po 3. alineji 2. člena ZPKor. Načelna mnenja so tako le neobvezne smernice, po katerih nedoločeno število nedoločenih subjektov lahko prostovoljno usmerja svoje vedenje in ravnanje, da se na ta način izognejo tveganjem korupcije. To je tudi glavni namen zakonodajalca v ZPKor, ki od Komisije, kot samostojnega državnega organa za preprečevanje korupcije, in vseh drugih državnih organov terja pravočasno preprečevanje, odkrivanje in obvladovanje tveganj, ne le čakanje na nastanek in posledice korupcije. Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-57/06 ugotavlja, da preprečevanje korupcije izhaja iz temeljev pravne države. Zato morajo tudi načelna mnenja o korupciji poleg konkretnih določb upoštevati temeljna načela pravne države, njena vrednostna (etična) merila in pravni red kot celoto.

Komisija je od javnega zavoda pridobila zahtevano dokumentacijo, med drugim tudi pogodbe o poslovnem sodelovanju, iz katerih je razvidno, da gospodarski subjekt v zasebni lasti, v katerem opravlja dodatno delo direktorica javnega zavoda, prodaja izdelke istemu javnemu zavodu. Kot podpisnica pogodb v imenu javnega zavoda nastopa direktorica javnega zavoda.

Nadalje je Komisija pridobila soglasje iz leta 1997, v katerem takratna direktorica javnega zavoda dovoljuje sedanji direktorici javnega zavoda, ki je bila v času pridobitve soglasja v javnem zavodu zaposlena kot farmacevtka, da opravlja dodatno delo v gospodarskem subjektu v zasebni lasti. V letu 1997 je sedanja direktorica javnega zavoda opravljala dela in naloge na farmacevtskem področju v javnem zavodu in ne dela in naloge s področja vodenja javnega zavoda, ki sodijo v opis in del direktorja javnega zavoda. V tej luči je potrebno presojati izdano soglasje za opravljanje dodatnega dela (v letu 1997).

Popolnoma razumljivo je, da je sedanja direktorica javnega zavoda v letu 1997 pridobila soglasje za opravljanje dodatnega dela v gospodarskem subjektu v zasebni lasti, saj s svojim delom na farmacevtskem področju v javnem zavodu praviloma ni mogla vplivati na odločitve o poslovnem sodelovanju med javnim zavodom in gospodarskim subjektom v zasebni lasti in tako ni bilo podanega konflikta interesov.

Z dnem, ko je javna uslužbenka in imetnica soglasja postala direktorica javnega zavoda, se je njen položaj bistveno spremenil. Direktor zavoda je poslovodni organ, ki organizira in vodi delo in poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost dela zavoda. Direktorica javnega zavoda v okviru svojih nalog tudi neposredno poslovno sodeluje z gospodarskim subjektom v zasebni lasti, pri katerem opravlja dodatno delo. V tem poslovnem odnosu nastopa javni zavod kot kupec in gospodarski subjekt v zasebni lasti kot prodajalec blaga.

Zaposleni v javnih zavodih so skladno z Zakonom o javnih uslužbencih javni uslužbenci (Uradni list RS, št. 56/2002 s spremembami). Kodeks ravnanja javnih uslužbencev (Uradni list RS, št. 8/2001), ki velja tudi za direktorje javnih zavodov, določa, da nasprotje interesov nastane v okoliščinah, pri katerih ima javni uslužbenec zasebni interes, ki je tak, da vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje javnih nalog. Zasebni interes javnega uslužbenca vključuje kakršno koli korist zanj, za njegovo družino, bližnje sorodnike, prijatelje in osebe ali osebe javnega ali zasebnega prava, s katerimi ima ali je imel poslovne ali politične stike. Zasebni interes vključuje tudi kakršno koli obveznost, bodisi finančno ali drugo, ki se nanaša na javnega uslužbenca.

Komisija ugotavlja, da javni uslužbenec ne sme opravljati dodatnega dela pri gospodarskem subjektu v zasebni lasti, ki ni združljivo z opravljanjem javnih nalog in s pravicami in obveznostmi javnega uslužbenca. V takšnem primeru se je javni uslužbenec dolžan posvetovati s svojim predstojnikom ter mu razkriti (morebitno) nasprotje interesov oziroma od njega pridobiti dovoljenje za opravljanje takšne dejavnosti.

Ravnanje direktorice javnega zavoda predstavlja kršitev Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, s tem pa gospodarski subjekt v zasebni lasti pridobiva premoženjsko korist, kar skupaj ustreza definiciji korupcije po 3. alineji 2. člena ZPKor.

S tem je načelno mnenje utemeljeno.

Drago Kos

Predsednik