Odgovor KPK g. Borisu Šuštaršiču na zahtevo za umik ocene korupcijske izpostavljenosti FIHO

Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju komisija) je 20. 1. 2012 prejela pisanje g. Borisa Šuštaršiča, ki ga je podpisal kot predsednik Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije (v nadaljevanju NSIOS) in v katerem skupaj s sopodpisanim g. Goranom Kusturo zahteva umik ocene korupcijske izpostavljenosti FIHO. Komisija je v svojem odgovoru g. Šuštaršiču ponovno poudarila, da trdno stoji za vsemi ugotovitvami iz ocene, ki jo je pripravila v skladu s svojimi pristojnostmi.

Komisija ugotavlja, da NSIOS nima pravne subjektivitete – ni pravna oseba niti javnega niti zasebnega prava – zato ne more nastopati kot pravni zastopnik sebe ali koga drugega.

Iz ocene korupcijskih tveganj, ki jo je pripravila komisija, izhaja, da se sodišča in drugi državni organi z nepravilnostmi in kršitvami v FIHO ukvarjajo že dalj časa. V dokumentih komisije, ki jih avtorja problematizirata, so natančno povzete sodbe upravnega sodišča in ugotovitve revizijskih poročil računskega sodišča. Poleg tega so s povzetki odločb Ustavnega sodišča navedeni tudi razlogi, zakaj je zakon, ki ureja delovanje FIHO (ZLPLS), potreben nujnih sprememb.

Komisija ugotavlja, da obstaja vrsta okoliščin in dejstev, ki kažejo na izrazit konflikt interesov. G. Šuštaršič je namreč član sveta FIHO in v različnih vlogah hkrati član več delovnih teles, ki bolj ali manj neposredno odločajo o delitvi javnih finančnih sredstev, s katerimi razpolaga. Obenem je predsednik nadzornega sveta Loterije Slovenije, ki pridobiva in razporeja sredstva. Je podpredsednik Vladnega sveta za invalide, poleg tega pa še državni svetnik in predsednik pristojne komisije Državnega sveta, ki ima s pravico vlagati veto na zakone zelo pomembno funkcijo tudi pri sprejemanju zakonodaje. Na drugi strani ima več različnih funkcij v invalidskih organizacijah in gospodarskih subjektih, med drugim financiranih z javnimi sredstvi, s katerimi razpolaga FIHO.

Pri tem opisano in poudarki iz ocene korupcijskih tveganj niso vrednostna ocena komisije, ampak dejstvo, ki ga je treba upoštevati tudi pri oceni ozadja, posamičnih interesov, namena in motiva očitkov, ki jih v svojem pisanju izrekata g. Šuštaršič in Kustura.

Na koncu komisija oba avtorja opozarja, da je njuna trditev, ko delo komisije in dikcijo zakona (ZLPLS-D) – ki so ga sicer poslanci Državnega zbora RS tudi po vetu Državnega sveta sprejeli z veliko večino – označujeta kot »kršitev načela enakosti ali z drugo besedo diskriminacija oziroma rasizem«, neresnična, nesprejemljiva in žaljiva v razmerju do komisije kot neodvisnega državnega organa, kot tudi do slovenskega parlamenta.

Ravnanje g. Šuštaršiča in njegovega soavtorja po nepotrebnem meče senco dvoma na ravnanje invalidskih in humanitarnih organizacij pri trošenju javnega denarja, iz tovrstnih pisanj pa je glede na okoliščine mogoče sklepati le na ozke zasebne interese.

KOMISIJA ZA PREPREČEVANJE KORUPCIJE