Mnenje glede neustreznosti spreminjanja zakonodaje s področja okolja in prostora v luči pomanjkanja transparentnosti in (ne)obvladovanja korupcijskih tveganj

Na podlagi 8. alineje prvega odstavka 12. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK-UPB2; Ur.l. RS, št. 69/2011) sprejema Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: komisija) mnenje glede postopkov sprejemanja zakonov s področja urejanja okolja in prostora.

1. Komisija je seznanjena, da so trenutno v postopku priprave in sprejemanja naslednji predlogi zakonov s področja okolja in prostora:
–          Zakon o kmetijskem zemljišču – skrajšani postopek (predlagatelji poslanci);
–          Zakon o vodah – nujni postopek;
–          Zakon o varstvu okolja – nujni postopek (predlagatelj vlada);
–          Zakon o graditvi objektov – nujni postopek (predlagatelj vlada);
–          Zakon o prostorskem načrtovanju – nujni postopek (predlagatelj vlada);
–          Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor – skrajšani postopek (predlagatelj vlada).
2. Ni sporno, da so spremembe zakonodaje s področja urejanja okolja in prostora potrebne, v delih celo nujne, ker so obstoječe rešitve pomanjkljive iz več vidikov – tako iz vidika zaščite javnega interesa, odprave birokratskih ovir, jasnosti in preglednosti normative kot iz vidika odpravljanja korupcijskih tveganj. Pri tem pa je potrebno poudariti, da morajo biti te spremembe domišljene, predvsem pa sprejete na transparenten način, tako v smislu medresorskega usklajevanja kot v smislu omogočanja javne razprave. Dejstvo je, da je priprava v uvodu navedenih zakonov in predviden postopek sprejema (skrajšani ali nujni postopek) te postulate kršil.
3. Komisija skozi svoje postopke ugotavlja, da gre pri regulaciji okolja in prostora (tako na državni, še posebej pa na lokalni ravni) za korupcijsko izrazito izpostavljeno področje, na katerem deluje veliko zasebnih interesov in lobijev. Hkrati pa gre pri okolju in prostoru za problematiko, pri kateri je prisoten izrazit javni interes, saj gre za dolgoročna vprašanja, povezana s preskrbo s čisto pitno vodo, življenjskim prostorom, obdelovalno zemljo ipd. Dolžnost države je, da ta tveganja obvladuje in zavaruje javni interes. Z načinom in pristopom k spremembi omenjenih zakonov ta dolžnost po mnenju komisije ni izpolnjena, obenem pa tako ravnanje – med drugim – tudi ni v duhu Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki od vseh državnih organov in nosilcev javnih funkcij zahteva zavzemanje za krepitev transparentnosti, vladavine prava ter odpravljanja tveganj za nasprotje interesov in korupcijo.
Glede na povedano komisija meni, da bi bilo primerno in nujno, da se predlogi zakonov zadržijo, dajo v javno razpravo, postavijo jasni roki in pripravijo vsebinske utemeljitve posameznih rešitev.