Če je duh zdrav, mu bo telo sledilo

Naslov je izposojena različica znanega reka »zdrav duh v zdravem telesu« (mens sana in corpore sano), ki ga v takšni ali drugačni obliki poznajo vsa svetovna izročila. V času olimpijskega ognja velja najprej spomniti, da zdrav duh v zdravem telesu na športnem področju pregovorno služi kot motivacijsko načelo, kar se slej kot prej obrestuje tudi s kakšno medaljo. Pogosto ga zasledimo na zdravstvenem področju, v promocijskih programih ali pri ljudskem zdravilcu, ko namišljenemu bolniku »zabiča«, naj si najprej »uredi glavo«, da lahko imunski sistem poskrbi za telo.

V političnem in gospodarskem telesu večine sveta je zdrav duh očitno podlegel napuhu, pohlepu, korupciji in kriminalu. Iz istih razlogov so na bolniški postelji obležali še človečnost, sočutje, razum in življenjska modrost, ki sicer pri resnem upravljanju države ali katerekoli korporacije družno »tuhtajo«, kako ravnati, da lahko čim več ljudi živi človeka vredno, dobro, pravično, dostojno in srečno življenje. Pri iskanju rešitev, kako na oder vesoljne drame vrniti izrinjenega človeka in skupne vrednote zaščititi pred svetovnimi grožnjami, so mednarodne institucije v začetku 80. let prejšnjega stoletja poleg pravnih (konvencijskih) začele promocijo etičnih standardov. Rezultat je mednarodna etična infrastruktura z vzorčnimi kodeksi in dobro prakso, ki služijo kot globalna etična vodila upravljanju, reševanju etičnih dilem ter oživljanju zdravega duha v javnem in zasebnem sektorju.

Zavest o pomenu etičnih standardov se je pri nas okrepila, ko je Slovenija po osamosvojitvi pospešeno vstopala v mednarodne odnose in povezave, v katerih si je s prevzemanjem mednarodnih obveznosti krepila položaj in ugled. Največji prispevek je nedvomno dalo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ker je z odločbami in ločenimi mnenji ustavnih sodnikov krepilo razumevanje in spoštovanje ustavnih vrednot, politične, pravne in etične kulture, demokracije, vladavine prava ter pravne države. Kar zadeva prenos mednarodnih etičnih standardov, je bil leta 2001 sprejet Kodeks ravnanja javnih uslužbencev, ki ga je pripravil Svet Evrope kot priporočilo državam članicam. Na korporativnem področju, zlasti pri upravljanju javnih gospodarskih družb, je razvoj etike in integritete tudi pri nas večinoma utemeljen na vzorčnih kodeksih, priporočilih, usmeritvah in primerih dobre prakse OECD.

Preprosti ljudje, ki živijo skromno, a pošteno življenje, se večinoma zavedajo, kaj so temeljne vrednote in vrline dobrega ter pravičnega življenja v skupnosti. Ta nepisani kodeks jim je prirojen ali pa so ga z leti zglednega življenja po vzoru prednikov ponotranjili. V nasprotju s tem so etični kompas očitno izgubili nekateri, ki naj bi bili po svojem družbenem položaju in predvsem privilegijih najbolj odgovorni za usodo naroda in države. Z roko v roki jim sledijo tisti, ki so z malverzacijami največ prispevali, da se kot družba pogrezamo v močvirje kriminala, korupcije, razčlovečenja in malodušja. Javna etika in integriteta nam lahko pomagata iz tega stanja do boljše prihodnosti, a ne s kodeksi, napisanimi s »figo v žepu«. Zato, da lahko usmerjajo k dobremu in pravičnemu, gole besede etičnih kodeksov ne zadoščajo. Čeprav imajo simbolni pomen, ki podpisnike veže, da se poistovetijo s skupnimi vrednotami in cilji, je potrebno, da jih tudi ponotranjijo in jim resnično sledijo.

Za konec naj še enkrat povzamemo naslovni stavek »Če je duh zdrav, mu bo telo sledilo«, pri čemer bi veljalo prisluhniti še ljudskemu zdravilcu in tudi z etičnimi kodeksi poskusiti »urediti glavo« naše države, da lahko zdrav duh okrepi imunski sistem družbe.

Mag. Bećir Kečanović

Celotna sedemnajsta številka KPK Vestnika je dostopna tukaj.

Če je duh zdrav, mu bo telo sledilo
Pomakni se na vrh