Odziv KPK na izjavo Karla Erjavca glede korupcije v zdravstvu

26. 11. 2013 je predsednik stranke DeSUS in zunanji minister Karl Erjavec dejal, da Komisije za preprečevanje korupcije (dalje: komisija ali KPK) ni čutiti na zdravstvenem področju in da bodo svoje morali opraviti tako KPK kot policija in tožilstvo. Taka izjava je ne samo neresnična, ampak za politika, ki je sedel v več vladah, tudi nesprejemljivo sprenevedanje in prevračanje odgovornosti.

Namesto ukrepanja danes politiki lahkotno preložijo odgovornost na organe nadzora in pregona. Na koncu bomo prišli do lahkotne ugotovitve, da so za stanje v zdravstvu krivi komisija, policija in sodišča. Podobno kot je z luknjo v bančnem sistemu, ki danes »za vrat stiska« celotno državo. Zanjo niso krivi tisti, ki so v državne banke po politični liniji nastavljali nadzornike in ti potem naprej uprave, da so bile banke slabo vodene in upravljane. Niso krivi tisti, ki so dajali kredite »na dobro (politično?) ime«. Ne. Krivi so organi pregona? To je tako, kot da bi bila za slabe ceste odgovorna policija.

Kot redno opozarja komisija, je problem korupcije v slovenskem zdravstvu izrazito sistemske in strukturne narave – za njen razrast niso odgovorne samo bolj ali manj (ne)učinkovite nadzorne in regulatorne institucije, šibka kultura upravljanja mnogih zdravstvenih zavodov, ampak v prvi vrsti izvršna in zakonodajna oblast, ki je tak sistem vzpostavila in ga vzdržuje na institucionalnem, zakonodajnem ter proračunskem nivoju.

Poseben problem so javna naročila v zdravstvu – tako na področju gradenj kot zdravil in medicinskih pripomočkov. Že od znane afere operacijske mize, ki ni doživela epiloga na sodišču, se ni nič posebnega spremenilo. Kot smo z empiričnimi podatki opozorili že leta 2011, je recimo na področju dobave zdravil javnemu zdravstvu trg med dobavitelji tako »zabetoniran«, kot da bi šlo za kartelno razdelitev trga. Noben minister, nobena vlada ni bila sposobna na tem področju narediti reda – uvesti centraliziranega in transparentnega naročanja, uporabiti prednosti, ki jih Sloveniji ponuja članstvo v Evropski uniji – prosti pretok blaga. Pa ne gre za jedrsko fiziko, zgolj za politično voljo, jasno zastavljene cilje in izvedbo.

Drug problem je farmacevtska industrija in nehigienična povezava med zaposlenimi v zdravstvu, vključno s t. i. mnenjskimi zdravniki, ki v različnih komisijah določajo ter odločajo o vrstah zdravil in pripomočkov. Na tem področju je veliko nasprotja interesov. Komisija je v tej povezavi izdala že vrsto zahtev in priporočil v konkretnih primerih; nekaj jih je Ministrstvo za zdravje upoštevalo, a v osnovi je sistem ostal enak.

Tretji in najgloblji problem je sama zasnova javnega zdravstva, v katerem obstajajo zdravniki »dvoživke«, ki na netransparenten način delajo hkrati v javnih in zasebnih ustanovah, pri čemer jim delo v javnih ustanovah daje prednosti pri delu v zasebnih subjektih.

V zadnjih dneh je očitno tudi politika prepoznala, da je moderno govoriti in priznati korupcijo v zdravstvu, govoriti o obstoju lobijev in tako dalje. Kakšna pa so dejstva? V zadnjih dveh letih je z Ministrstva za zdravje komisija prejela 12 (!) poročil o lobiranju, med katerimi pa ni noben funkcionar ali javni uslužbenec podal niti enega samega poročila o morebitnem poskusu nedovoljenega lobiranja. Vsak minister, državni sekretar, generalni direktor, predstojnik zdravstvenega zavoda je dolžan po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) ne samo prijaviti kaznivo dejanje, ampak tudi vsak poskus nezakonitega lobiranja, nejavnega ali neetičnega vplivanja. Od zadnjih treh ministrov za zdravje komisija ali drugi organi pregona po védenju komisije niso prijeli NITI ENE TAKE PRIJAVE. Pa bi to bili po zakonu dolžni storiti. Razkorak med besedami politikov in tistim, kar sporočijo pristojni instituciji, je prevelik.

V obdobju 2010–2012 je komisija s področja vsega zgoraj omenjenega obravnavala in zaključila prek 200 primerov. Od tega je podala več kot 40 kazenskih ovadb oziroma naznanil kaznivih dejanj in prijav pristojnim inšpekcijskim službam, ki imajo izvršilna pooblastila in pristojnosti, ter pristojnim posredovala prek 10 predlogov za spreminjanje zakonskih, podzakonskih in internih aktov. V vsakem letnem poročilu je probleme korupcije v zdravstvu posebej izpostavila …

Gotovo je razprava o reformi zdravstvenega sistema pomembna in nikakor ni povezana samo s korupcijo – pomeni odločanje o tem, kakšno javno zdravstvo in koliko zasebnega zdravstva želimo. Kakršnakoli bo odločitev, pa mora biti sistem urejen tako, da v največji meri odpravlja sistemska korupcijska tveganja in tveganja za nasprotje interesov, ki jih v današnjem sistemu mrgoli. Politika pa ima edina realno moč v državi, da te stvari spremeni. Žal pri komisiji prepogosto obstaja občutek, da se s svojimi opozorili in priporočili zaletavamo v zid. In zato je izjava, ki prihaja iz ust politika, da komisija ali drugi nadzorni organi niso storili ničesar, obenem pa iz politike ali najvišjih uradnikov ni skoraj nobene prijave pristojnim organom, resnično nedostojna.

Odziv KPK na izjavo Karla Erjavca glede korupcije v zdravstvu
Pomakni se na vrh