Intervju o kadrovanju: Na položajih naj bodo najboljši, ne »najboljši prijatelji«

Po nedavnih državnozborskih volitvah (oz. že pred njimi) je vroča tema zopet kadrovanje v nadzornih svetih in upravah državnih družb. Komisija za preprečevanje korupcije (Komisija) in Združenje nadzornikov Slovenije (ZNS) sta politike letos februarja pozvala, naj se pri tem vzdržijo vpletanja in na položaje imenujejo zgolj in samo strokovnjake. A kako točno to doseči? Kje so pasti? In kaj storiti, ko pri izbiri kandidatov zaznamo nedovoljene vplive? O vsem tem smo se pogovarjali z vodjo Službe za nadzor na Komisiji Katjo Mihelič Sušnik (KMS) in predsednikom ZNS Gorazdom Podbevškom (GP).

Intervju s Katjo Mihelič Sušnik in Gorazdom Podbevškom je del spletnega novičnika Komisije, ki naročnike vsak mesec obvešča o našem delu ter ostalih aktualnih informacijah s področja našega delovanja in pristojnosti. Na VESTniK se lahko prijavite na tej spletni povezavi.

Vodja Službe za nadzor na Komisiji Katja Mihelič Sušnik in predsednik ZNS Gorazd Podbevšek
Vodja Službe za nadzor na Komisiji Katja Mihelič Sušnik in predsednik ZNS Gorazd Podbevšek

Kakšna bi morala biti »pravilna« kultura upravljanja državnih družb?

KMS: Politika mora pripraviti strategijo upravljanja družb v državni lasti, kjer pri kadrovanju v nadzornih svetih in upravah ni prostora za zasebne interese posameznikov. Začeti bi morali s presekanjem prakse, da vsaka vlada na novo na te položaje imenuje zgolj tiste, ki so ji strankarsko pripadni. V ospredje morajo postaviti strokovnost, primernost in kompetence kandidata, ne pa politične barve in všečnosti. Nadgradnja pa je transparentnost postopka izbire, v katerega naj se politika ne vmešava.

GP: Odgovor je preprost: takšna, kjer si politična oblasti želi, da so na položajih v gospodarstvu najboljši. Potrebujemo premik z »meni poznana« na »najboljša oseba«. Mehanizme za to poznamo že dolgo časa, umanjka pa temeljni gradnik, da bi si tega politika iskreno želela. Vlada mora tudi sprejeti strategijo upravljanja družb v državni lasti, v kateri določijo cilje, ki si jih želijo za vsako družbo – npr. Slovenske železnice, DARS … – in temu potem sledi vsaka naslednja vlada.

Kakšen naj bo konkretno postopek izbire kandidatov, da bo čim manj sporen?

GP: Prvič, kadrovski postopek je treba natančno opredeliti, da bo odprt za številne ljudi, ne le za krog izbrancev, ki jih nato ustrezno oceniš. Drugič, postaviti moramo merila primernosti (kaj pomenijo strokovnost, izkušenost, integriteta, poslovna odličnost ipd.), s čimer zmanjšamo, če ne že odpravimo možnosti za razmah klientelizma, korupcije in krnitev integritete. In tretjič, transparentnost. Kdor bo gradil na teh treh elementih, bo že veliko storil.

KMS: Prav zaradi teh pomanjkljivosti smo na Komisiji vladi podali konkretna priporočila o načinu izbire kandidatov, saj je to prvi korak, ki ga bo treba storiti na poti k boljšemu korporativnemu upravljanju. Postopek izbire kandidata mora biti sledljiv. Najbolje bi bilo uporabiti sistem »fit & proper«, ki se sicer uporablja v finančnih institucijah. Rešitev je tudi najem neodvisnih in strokovnih kadrovskih agencij, ki so sposobne preveriti primernost in strokovno usposobljenost kandidatov.

Poleg strokovnosti omenjate pri izbiri kandidatov pogosto tudi pomen visoke stopnje integritete. Zakaj in kako jo sploh izmeriti?

KMS: Integriteta posameznikov je del integritete institucije, za katero delajo. Če se o nekom poraja dvom pri postopku imenovanja, je pod vprašajem celoten organ. Tu pa nastane težava: če je organizacija na slabem glasu, bo manj ljudi zainteresiranih, da bi v njej delovali. Samo določbe Zakona o Slovenskem državnem holdingu (ZSDH) kot pogoj za zasedbo najvišjih mest opredeljujejo visoko stopnjo integritete, drugi zakoni ne. Tega pogoja nihče ne preverja, saj je vlada v odgovoru na naša priporočila ocenila, da ni merljiv. Integriteto dojemajo kot odsotnost pravnomočne obsodbe, vendar ni tako. Strinjam se, da integriteta ni prav do potankosti merljiva, vendar obstaja način zbiranja podatkov o nekom, ali je v preteklosti ravnal pošteno, ali nad njim visi kak dvom ipd. A tak signal, da nekdo z okrnjeno integriteto ni primeren za zasedbo mest v upravi ali nadzornih svetih, mora priti od vlade, saj se bo le tako prenesel navzdol. Integritetni nadzorniki gotovo ne bodo imenovali uprave, ki bi bila v neskladju z njihovimi vrednotami. Takšen pristop se bo potem prenesel tudi navzdol do srednjega vodstva (t. i. middle managementa); če bi ti delovali v nasprotju z vrednotami vrha družbe, bi jih sistem prej ali slej izvrgel.

GP: Dvom o merljivosti integritete je odveč. Iz lastnih izkušenj vem, da je del merjenja integritete za potencialnega kandidata tudi pregled vseh spletnih in medijskih objav o njem, vseh zapisov na družbenih medijih, o katerih se potem pogovoriš na razgovoru. Potem so tu še psihološki testi in preverjanje referenc v življenjepisih.

Predsednik ZNS Gorazd Podbevšek in vodja Službe za nadzor na Komisiji Katja Mihelič Sušnik med pogovorom
Predsednik ZNS Gorazd Podbevšek in vodja Službe za nadzor na Komisiji Katja Mihelič Sušnik med pogovorom

Za »merjenje« integritete smo pristojni tudi na Komisiji.

KMS: Drži. Pa vendar se je pojavil primer, ko je pristojno ministrstvo kljub našim ugotovitvam zoper določeno osebo o sumih korupcije to osebo predlagalo vladi. Po našem urgiranju so postopek sicer prekinili in ga ponovili, vendar je že do tu vse samo zase povedno. Na Komisiji imamo zdaj že lep kup pravnomočnih kršitev integritete, tudi za osebe, ki so po nedavnih volitvah ostale pred pragom državnega zbora in bodo zdaj iskale nove zaposlitve. Pričakujem, da se bodo naše ugotovitve upoštevale – do zdaj se sicer še niso. Upam, da se pomenu visoke stopnje integritete ne bodo izognili tako, da bodo postali svetovalci uprav, kjer pogoji za zasedbo delovnih mest niso urejeni po ZSDH in ne vsebujejo pogoja osebne integritete kandidata.

GP: Doseči moramo družbeni konsenz, da želimo imeti v upravah in nadzornih svetih družb v državni lasti čim bolj sposobne, politično neodvisne in dobronamerne ljudi, ki bodo ravnali skrbno. Nekaterim dobronamernim in sposobnim ljudem se integriteta lahko odvzame že na začetku, saj so bili na položaje imenovani po nepravilnem postopku. Četudi si sam še tako integriteten, jo lahko nemudoma izgubiš, če funkcijo nastopiš nelegitimno.

To se lahko zgodi tudi na podlagi nedovoljenih vplivov oz. pritiskov. Večkrat ste že omenjali, da je prijav tega (pre)malo. Zakaj? Kako bi to izboljšali?

KMS: Predvsem je to odločitev posameznika, ki mora biti po prejetem pritisku pripravljen sodelovati in se z določenimi zadevami soočiti. Opažam tri vidike. Prvič, premalo se zavedamo, da ima tudi tisti, od katerega je nekaj zahtevano, moč se temu zoperstaviti. Če bi nekdo od mene nenehno nekaj zahteval, jaz pa bi to vedno odklanjala, zagotovo ne bi od mene nihče več česa zahteval – ali pa bi me zamenjali, kar pa mora vsak vzeti v zakup, da morda zato ne bo več nikamor imenovan. A če bo masa ljudi, ki takšne pritiske odklanjajo, stalno večja, bo teh vplivov manj. Drugo pa je, da je veliko ljudi že imenovanih z določenim ciljem in niti ne potrebujejo klica, mogoče zgolj nek opomnik, kavo, da jih spomnijo, kdo jih je imenoval in komu so dolžni uslugo. In tretje, vsak lahko navodilo dojema drugače. Nekdo ga dojema kot pritisk, drugemu pa se kaj takega zdi povsem običajna komunikacija. Na Komisiji tako lahko imamo informacijo, da je nekdo skušal vplivati na nadzornika, a če ta v našem postopku tega ne potrdi, lahko postopek v zadevi samo ustavimo.

GP: Ta meja med zgolj klicem in pritiskom ni tako jasna – ne gre za temno ulico, kjer nekdo pristopi k tebi s pištolo in nekaj zahteva od tebe. Prva ovira je torej zaznati vpliv; a naivno je misliti, da so vse informacije dobronamerne in brez lastne agende. Druga ovira: ko vpliv zaznaš, je težko. Nisi pripravljen, saj nimaš prakse. Tudi najbolj trdni ljudje se lahko umaknejo. Ni lahko iti v boj z nekom, ki ima vpliv na državne organe in medije, zato ne morem obsojati vsakega, ki se ne spusti v ta boj. Lahko pa obsodim tiste, ki takšnih vplivov sploh ne čutijo kot nekaj groznega, ampak zgolj pomislijo, kakšno korist imajo sami od tega.

KMS: Če imenuješ nekoga s točno določenim ciljem, ne potrebuješ nanj izvajati pritiskov, saj sam ve, kaj mora narediti kot protiuslugo. Takšni ljudje sploh ne dojemajo zahtev kot nekaj, kar je v nasprotju s tem, kar se od njih na takšni funkciji pričakuje.

GP: Še huje je. Nekateri celo iščejo stik z vladnimi predstavniki, ki jim naročijo, kaj morajo storiti.

Precej omenjate sankcioniranje kršitev, češ da bi morali odgovorni odstopiti, biti odpoklicani in/ali odškodninsko odgovarjati. Zakaj sankcije v praksi le redko vidimo?

GP: Obstajajo tri stopnje odgovornosti: kazenska, odškodninska in moralna. Pri večanju kazenske odgovornosti moramo biti previdni, saj je prevelika veliko bolj strašljiva kot premajhna. To sicer ni moje področje, a zanimivo bi bilo morda dekriminalizirati dajanje podkupnine in ohraniti zgolj kriminalizacijo sprejemanja, s čimer bi porušili ravnovesje odgovornosti. Odškodninsko odgovornost bi lahko večkrat uporabili, vendar so postopki dolgotrajni, zamudni, dragi, medijsko odmevni, neprijetni … Nikomur niso v veselje, pa tudi sicer ljudje gledajo v prihodnost, raje kot da bi čistili grehe preteklosti. Moralna pa izhaja iz lastne integritete: ko sprevidiš, da tvoje ravnanje ali objektivne okoliščine povzročajo škodo družbi, se umakneš. Tudi, če si prepričan, da imaš prav in boš na koncu zmagal, ni ustrezno, da družbo, v kateri si na funkciji, držiš za talca in jo izpostavljaš. Umakneš se, v miru razčistiš in greš naprej. Ta del pa zmanjka, ker gre vedno za bitko »mi proti vam«, saj imajo tudi takšni ljudje podporo in spodbudo, naj vztrajajo in vpijejo »fake news« do bridkega konca.

Kako bi se v praksi pokazalo, ko oz. če se zares začnejo izvajati standardi strokovnosti, transparentnosti in visoke stopnje integritete?

KMS: Slovenska raziskava o slabem delovanju nadzornih svetov sporoča, da je poslovni rezultat, če se prav spomnim, za deset odstotkov slabši, če ne zaposliš strokovno usposobljenih kadrov. To pomeni manj sponzorstev, donacij, štipendij … Če to prenesemo na družbe v državni lasti, ki naj bi krepile ali vsaj zagotavljale blaginjo vseh državljanov, se odraža v nižjem standardu države, kupni moči, zaposlovanju ipd. S pravilnim upravljanjem bi zagotovo dvignili politično kulturo in ohranili družbene vrednote za naše otroke.

GP: Brez dvoma bi na dolgi rok vsi lepše živeli. A že na kratki rok so koraki do tja možni. Če bi dvignili ugled SDH, bi dvignili ugled države in politike. Ne bi bilo več slabšalno biti član neke politične stranke, ker to ne bi bil oportunistični klub klientelistov, ampak zavzemanje za skupno vizijo družbe v prihodnosti, skladno z nekimi vrednotami. Ko dvignemo ugled državnih družb, pridejo boljši ljudje. Če smo zavrteli kroglo v slabo stran, jo lahko tudi v dobro.

Intervju o kadrovanju: Na položajih naj bodo najboljši, ne »najboljši prijatelji«
Pomakni se na vrh