V priponki objavljamo vsebinsko poročilo o delu Komisije za preprečevanje korupcije za julij 2020.

Poročilo sej senata julij 2020

Komisija za preprečevanje korupcije zaradi velikega števila vprašanj, povezanih z nasprotjem interesov, dodatno pojasnjuje, kdaj so se uradne osebe dolžne izločiti iz odločanja o posameznem zakonskem predlogu in kdaj ne.

Komisija za preprečevanje korupcije (komisija) v zadnjem obdobju prejema veliko vprašanj v povezavi s sumi nasprotja interesov po določbah Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK). Gre za primere, ko ministri ali poslanci podajajo predloge zakonov za urejanje pravic in obveznosti tudi takšnih pravnih subjektov, s katerimi so povezani. V nadaljevanju zato komisija na splošno pojasnjuje, kdaj lahko govorimo o sumu nasprotja interesov in kdaj ne.

Nasprotje interesov in splošna glasovalna pravica

ZIntPK nasprotje interesov v 12. točki 4. člena opredeljuje kot okoliščine, v katerih zasebni interes uradne osebe (to so funkcionarji, uradniki na položaju in drugi javni uslužbenci, poslovodne osebe in člani organov upravljanja, vodenja in nadzora v subjektih javnega sektorja) vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih javnih nalog. Zasebni interes uradne osebe skladno s 13. točko 4. člena ZIntPK pomeni premoženjsko ali nepremoženjsko korist zanjo, za njene družinske člane in za druge fizične ali pravne osebe, s katerimi uradna oseba ima ali je imela osebne, poslovne ali politične stike. Okoliščine, ki kažejo na to, da zasebni interes vpliva na nepristransko opravljanje javnih nalog uradne osebe, so lahko najrazličnejše in predstavljajo dejansko vprašanje, ki ga je treba vedno preverjati z vidika konkretnega primera.

Vendar pa nasprotja interesov, kot ga definira ZIntPK, po naravi stvari ne gre interpretirati kot omejevanja splošne glasovalne pravice, glasovanja voljenih predstavnikov v Državnem zboru ali občinskem svetu, ali glasovanja za imenovanje na funkcije znotraj posameznega organa. Glasovanje zase oziroma za povezane osebe lahko izpolnjuje znake nasprotja interesov po ZIntPK le pri opravljanju javnih nalog, ne pa na primer pri izvajanju splošne volilne pravice (npr. pri glasovanju zase na splošnih volitvah). Podobno velja za glasovanja v okviru delovanja izvoljenih predstavniških teles na državnem in lokalnem nivoju.

Gre za konkretne subjekte ali za splošno zakonsko ureditev?

Tako na primer zgolj solastništvo ene izmed gospodarskih družb (kar lahko označimo za poslovni stik) ne pomeni avtomatično okoliščin, kjer bi se morala uradna oseba (poslanec ali minister) izločiti iz vseh postopkov, povezanih z nekim zakonodajnim predlogom – v primerih, ko se ta zakonodajni predlog ne nanaša na točno določeno gospodarsko družbo, temveč na vse istovrstne subjekte na splošno. Okoliščine pa so seveda drugačne, če bi se glasovalo o zakonodajnem predlogu oziroma odločalo v drugem postopku, ki bi se nanašal konkreten poslovni subjekt oziroma s katerim bi bile podane pravice izključno temu. Če bi bile uradne osebe (ministri ali poslanci) s tem poslovnim subjektom osebno, poslovno ali politično povezani, bi se morali v skladu z določbami ZIntPK v celoti izločiti iz postopka.

Če ponazorimo: vsak poslanec Državnega zbora lahko glasuje o spremembah zakonodaje, ki se nanaša na davke, čeprav vsakega od njih kot davkoplačevalca tudi osebno zadeva (nekoga na primer v večji meri spremembe, ki se nanašajo na nepremičnine, drugega spremembe, ki se nanašajo na dobiček podjetij ipd). Vsak poslanec ali občinski svetnik ima tudi pravico glasovanja o predlogu proračuna (države oziroma občine). Če pa bi se na primer na občinskem svetu ločeno odločalo o proračunski postavki, ki bi določenemu društvu, katerega predsednik je tudi občinski svetnik, dodeljevala dodatna sredstva, bi se moral ta občinski svetnik iz nadaljnjega postopka (razprave in odločanja) v celoti izločiti. To po stališču komisije pomeni, da pri odločanju tudi ne sme biti prisoten.

Podobno je tudi pri odločanju ministrov: tudi oni lahko odločajo o splošnih zakonodajnih predlogih, ki se ne nanašajo na točno določene gospodarske družbe, s katerimi so povezani. Ko pa na ministrstvu na primer v okviru določenega razpisa odločajo o koristih za poslovni subjekt, s katerim je minister osebno, poslovno ali politično povezan, pa se mora minister iz tega odločanja v celoti izločiti.

Pomen instituta dolžnega izogibanja nasprotju interesov

Komisija poudarja, da institut dolžnega izogibanja nasprotju interesov oziroma omejevanje nasprotja interesov pri izvajanju javnih nalog predstavlja enega ključnih stebrov delovanja pravne države, zaupanja v demokratične institucije, transparentnosti, enakopravnosti in objektivnosti odločanja v javnih zadevah ter razpolaganja z javnimi sredstvi. Zato je pomembno, da uradne osebe vnaprej prepoznavajo okoliščine (videza) nasprotja interesov in dosledno upoštevajo dolžnost izogibanja nasprotju interesov v skladu z ZIntPK.

Upravno sodišče je zavrnilo tožbo lobiranca proti Komisiji za preprečevanje korupcije zoper Ugotovitve o konkretnem primeru zaradi nedovoljenega lobiranja v zadevi »Izolski otok«. Ugotovitve so tako pravnomočne.

Gre za prvo sodbo, v kateri je sodišče vsebinsko odločalo o institutu lobiranja, za nadzor nad katerim je v skladu z določbami Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) pristojna Komisija za preprečevanje korupcije (komisija). Zato ta sodba pomeni pomembno potrditev dela komisije na področju lobiranja in usmeritev za nadaljnje delo na tem področju.

Tožnik (lobiranec) je s tožbo izpodbijal Ugotovitve, ki jih je komisija sprejela 16. 5. 2018. V njih je komisija ugotovila, da je lobiranec kršil drugi odstavek 69. člena in tretji odstavek 71. člena ZIntPK s tem, ko ni odklonil stika na temo projekta Izolski otok, hkrati pa komisiji tudi ni prijavil lobista, ki ni bil vpisan v register lobistov. Nadaljujte z branjem →