Komisija je med novembrom 2023 in februarjem 2024 je izdala skupno osem prekrškovnih odločb zoper nekdanje ministre, pri čemer nekdanji ministri Jože Podgoršek, Boštjan Koritnik in Simona Kustec odločitve niso izpodbijali, preostalih pet pa je vložilo zahtevo za sodno varstvo. Prva od teh zadev, postopek zoper Andreja Širclja, je bila na Višjem sodišču konča na februarja letos, potem ko sta tako Okrajno kot Višje sodišče v Ljubljani potrdila odločitev Komisije o kršitvi nasprotja interesov.

Ostali štirje prekrškovni postopki, ki jih je Komisija vodila zoper Aleša Hojsa, Zdravka Počivalška, Marjana Dikaučiča in Andreja Vizjaka, so se pravnomočno zaključili s sodbami, ki so jih sodišča izdala med aprilom in julijem 2026. V primerih Hojsa in Počivalška sta okrajni sodišči v Ljubljani in Celju potrdili odločitev Komisije o storjenem prekršku, ker se ministra nista izločila iz odločanja o lastni vlogi in s tem kršila 38. člen ZIntPK. Odločitev sta po pritožbi kršiteljev potrdili tudi višji sodišči. V sodbah so zapisali, da se od funkcionarjev pričakuje, da svoje obveznosti in dolžnosti poznajo ter da poznajo določbe ZIntPK, ki je bil sprejet prav z namenom krepitve delovanja pravne države in določa ukrepe in metode za krepitev integritete in transparentnosti ter za preprečevanje korupcije in preprečevanje in odpravljanje nasprotja interesov. Tudi njima je Komisija izrekla globo v višini 400 evrov.

Nasprotno pa je v primerih Dikaučiča in Vizjaka ljubljansko okrajno sodišče marca 2026 ugodilo njuni zahtevi za sodno varstvo, čeprav so bile okoliščine v vseh primerih enake in je pravilnost odločitve Komisije v primeru Andreja Širclja pred tem potrdilo že Višje sodišče v Ljubljani. Okrajno sodišče je v obeh primerih ugodilo zahtevi za sodno varstvo, ker v izreku ni bilo poimensko navedeno, kdo je bil v času odločanja predsedujoči KAZI. Komisija se je na obe sodbi pritožila. V nadaljevanju je v primeru Vizjak Višje sodišče pritožbi Komisije tudi ugodilo in maja 2026 zadevo vrnilo v odločanje prvostopenjskemu sodišču, vendar pa sta bila kasneje ob preteku splošnega zastaralnega roka (štiri leta od storitve prekrška) oba prekrška ustavljena. To pa pomeni, da so ob identičnih okoliščinah zaradi različnih odločitev sodišča na koncu tudi sankcije za obravnavane osebe različne.

Komisija meni, da je takšno sporočilo izjemno zaskrbljujoče ter, da je v interesu javnosti, da se sodni postopki končajo v razumnem času in je s tem dosežen ustrezen epilog. Opisani primeri pa kažejo, da bi bilo treba z vidika krepitve pravne države bodisi zagotoviti prednostno obravnavo primerov Komisije na sodiščih, kar je Komisija že predlagala, v nasprotnem primeru pa razmisliti o podaljšanju prekrškovnih zastaralnih rokov.