Roškar je poudarek namenila razmejitvi med zakonitim lobiranjem in nedopustnim vplivanjem, pri čemer je lobiranje definirano kot legitimno, nejavno vplivanje interesnih organizacij na sprejemanje odločitev, vendar pod strogo določenimi pogoji, kot jih določa Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK). »Lobiranje, ki se izvaja transparentno, javno in legalizirano, je povsem normalna in zakonita družbena dejavnost. Problematični pa so tisti načini lobiranja, ki potekajo neformalno, skrito in povezano z odločanjem, ki uspe v splošnih ureditvah interese ene ali več organizacij postaviti pred javni interes,« je pojasnila.

Udeležence je Roškar seznanila s temeljnimi elementi lobiranja, ki vključujejo nejavnost stika, vplivanje na javne politike in delovanje v interesu organizacije; izjemami, ki ne štejejo za lobiranje, kot so sodelovanje v javnih razpravah, medijski nastopi ali izražanje osebnih stališč; nalogami lobirancev, kot so obvezna identifikacija lobista, preverjanje pooblastil in poročanje o lobističnih stikih; ter sankcijami, ki grozijo lobirancem za nepravilno ravnanje, vključno z globami v višini do 1.200 EUR.