Arhivi

Kaj je lobiranje po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije?

Lobiranje je delovanje lobistov, ki za interesne organizacije izvajajo nejavno vplivanje na odločanje državnih organov in organov lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov, pa tudi na odločanje državnih organov in organov ter uprav lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil o drugih zadevah razen tistih, ki so predmet sodnih in upravnih postopkov ter postopkov, izvedenih po predpisih, ki urejajo javna naročila, in drugih postopkov, pri katerih se odloča o pravicah in obveznostih posameznikov. Za dejanje lobiranja šteje vsak nejaven stik lobista z lobiranci, ki ima namen vplivati na vsebino ali postopek sprejemanja prej navedenih odločitev.

Ali lobiranje zajema tudi zadeve, izvedene po predpisih, ki urejajo javna naročila?

Lobiranje ne zajema zadev, ki so predmet postopkov, izvedenih po predpisih, ki urejajo javna naročila. Prav tako lobiranje ne zajema zadev, ki so predmet sodnih in upravnih postopkov.

Pri javnih naročilih, je treba opozoriti, da je lobiranje sicer dovoljeno (mora pa biti transparentno) pred formalnim začetkom (oblikovanjem kriterijev, meril naročila) katerekoli vrste javnega naročila (vključno s splošnimi in posebnimi izjemami, za katere se Zakon o javnih naročilih ne uporablja, vendar je tudi pri njih potrebno slediti duhu zakona, vključno z načelom transparentnosti in poštene konkurence). Nejavno vplivanje na izvedbo javnega naročila po oblikovanju kriterijev in meril ni dovoljeno (in bo pogosto predstavljalo napeljevanje h kaznivemu dejanju), ker je to v nasprotju s temeljnimi cilji in načeli predpisov o javnem naročanju in upravljanju s sredstvi javnega proračuna.

Kaj pomeni besedna zveza »druge zadeve« v definiciji zakonskega pojma lobiranje?

Lobiranje kot ga med pomenom izrazov opredeljuje 14. točka 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju: ZIntPK) pomeni:

lobiranje je delovanje lobistov, ki za interesne organizacije izvajajo nejavno vplivanje na odločanje državnih organov in organov lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov, pa tudi na odločanje državnih organov in organov ter uprav lokalnih skupnosti, ter nosilcev javnih pooblastil o drugih zadevah razen tistih, ki so predmet sodnih in upravnih postopkov ter postopkov, izvedenih po predpisih, ki urejajo javna naročila, in drugih postopkov, pri katerih se odloča o pravicah in obveznostih posameznikov.

Lobirati pri nekom pomeni, da želimo vplivati na njegovo odločitev, ki bo po sprejetju v korist tako posameznikom kot interesnim skupinam.

Besedna zveza “druge zadeve” v definiciji pojma lobiranje v 14. točki 4. člena ZIntPK abstrahira vse konkretne primere, da bi pomen pojma zajel vse primere, ki se lahko pojavijo v javnem sektorju med področjem sprejemanja predpisov ter upravnimi in sodnimi postopki.

Kot primer navajamo situacijo, ko uradnik pripravlja neko mnenje, kateremu bo sledila odločitev državnega organa, kjer je uradnik zaposlen, ali pa katerega drugega državnega organa, ki je za tako mnenje zaprosil.

Lobisti bodo v tem primeru zainteresirani, da vplivajo že na pripravo mnenja, tem bolj, kolikor bolj je to mnenje pomembno za neko odločitev. V predstavljenem primeru ne gre za konkretno odločanje o pravici ali obveznosti posameznika niti za upravni ali sodni postopek, ampak gre za aktivnosti državnega organa, ki se pojavljajo pri njegovem delu v okviru njegovih pristojnosti in so zanimive in pomembne določenim interesnim organizacijam, ki bodo imele željo in interes vplivati na te vmesne aktivnosti državnih organov in to so “druge zadeve”, na katere je mislil pripravljalec zakona.

Glede navedenega je na seji komisije bilo sprejeto Pojasnilo 139.

Kdaj ne gre za lobiranje po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije?

Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije v 56.a členu določa izjeme lobiranja:

Delovanje posameznikov, neformalnih skupin in interesnih organizacij z namenom vplivanja na odločanje državnih organov in organov samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov na področju, ki se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic ter temeljnih svoboščin, ne sodi med lobiranje po določbah tega zakona.

Komisija je za to vprašanje pripravila Pojasnilo številka 140.

Zakaj urediti lobiranje?

Ureditev procesov lobiranja ter določanja pravic in obveznosti lobistov kot tudi lobirancev je v svojem bistvu usmerjena v doseganje transparentnosti nejavnega vplivanja interesnih organizacij na odločitve javnega sektorja. Komisija ima pri tem nalogo zagotoviti učinkovit nadzor nad lobiranjem. Pogoj za to je na eni strani učinkovit nadzor javnega sektorja v primerih, ko funkcionarji in javni uslužbenci pripravljajo, obravnavajo in sprejemajo predpise, druge splošne akte in druge zadeve, kot jih določa Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju: ZIntPK). Na drugi strani je enako pomembno ozaveščanje tako posameznikov, institucij javnega sektorja kot civilne družbe o pristojnostih komisije na področju lobiranja in možnostih, ki jih ponuja ZIntPK za aktivno soudeležbo posameznikov in nevladnih organizacij pri vzpostavitvi čim širšega omrežja javnega nadzora nad lobiranjem, vključno s samoregulacijo zainteresiranega (stanovskega) združenja lobistov.

Kdo je lobist?

Lobisti so osebe, ki opravljajo dejanja lobiranja. Lobist, ki je vpisan v register lobistov, je polnoletna oseba, ki ni zaposlena v javnem sektorju, ji ni bila odvzeta poslovna sposobnost ter ni bila pravnomočno obsojena v Republiki Slovenija na več kot šest mesecev zapora. Izjema so funkcionarji, ki lahko postanejo lobisti šele po preteku dveh let, odkar jim je prenehala funkcija.

Lobist je tudi oseba, ki opravlja dejanja lobiranja in je zaposlena v interesni organizaciji, za katero lobira, oziroma je zakoniti zastopnik ali izvoljeni predstavnik te interesne organizacije. Za razliko od registriranih lobistov pa se tem osebam ni potrebno vpisati v register lobistov.

Kdo lahko lobira v Republiki Sloveniji?

Dejanje lobiranja lahko izvaja domača ali tuja fizična oseba, ki je vpisana v register lobistov v Republiki Sloveniji, ki ga vodi komisija (od 5. decembra 2010 dalje).

Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju: ZIntPK) določa izjeme, ko se posameznikom ni potrebno vpisati v register lobistov. Ne glede na določbe ZIntPK, ki urejajo lobiranje, se oseba, ki lobira za interesno organizacijo, v kateri je zaposlena, za ta namen ni dolžna vpisati v register lobistov. Enako velja za zakonitega zastopnika ali izvoljenega predstavnika interesne organizacije.

Katere so dolžnosti lobista?

Lobist se mora vpisati v register lobistov ter prijaviti vsako spremembo podatkov, ki so navedeni v registru, najkasneje v osmih dneh od nastanka spremembe. Lobist mora komisiji tudi pisno poročati o svojem delu, in sicer:

  • do 31. januarja tekočega leta za preteklo leto,
  • najkasneje v 30 dneh po prenehanju veljavnosti registracije.

Izjeme, katerim se ni potrebno vpisati v register lobistov, so lobisti, ki lobirajo za interesno organizacijo, v kateri so zaposleni in se za ta namen niso dolžni vpisati v register lobistov. Enako velja za zakonite zastopnike ali izvoljene predstavnike interesnih organizacij.

Lobist (ne glede na to ali je vpisan v register lobistov ali je lobist oseba, ki se mu po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije ni potrebno registrirati) se mora lobirancem identificirati in pokazati pooblastilo interesne organizacije – naročnika, za lobiranje v določeni zadevi. Lobist mora navesti tudi namen in cilj, za katerega lobira.

Želim postati lobist. Katere pogoje moram izpolnjevati?

V register lobistov se lahko vpiše vsaka polnoletna oseba, ki ni zaposlena v javnem sektorju in ji ni bila odvzeta poslovna sposobnost ter ni bila zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojena na več kot šest mesecev zapora.

POZOR! Funkcionar ne sme opravljati dejavnosti lobiranja pred pretekom dveh let, odkar mu je prenehala funkcija.

Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju: ZIntPK) določa izjeme, ko se posameznikom ni potrebno vpisati v register lobistov. Ne glede na določbe ZIntPK, ki urejajo lobiranje, se oseba, ki lobira za interesno organizacijo, v kateri je zaposlena, za ta namen ni dolžna vpisati v register lobistov. Enako velja za zakonitega zastopnika ali izvoljenega predstavnika interesne organizacije.