Koga ne bi volil

Stanje v slovenski družbi ni dobro, to je postalo že prevladujoče mnenje. K odhodu se poziva funkcionarje, ki so še ne dolgo nazaj na lokalnih ali državnih volitvah dobivali solidne odstotke glasov, pa čeprav so bila njihova ravnanja že pred tem jasno opredeljena v ugotovitvah Računskega sodišča ali Komisije za preprečevanje korupcije, bili so pod sumom kaznivih dejanj, obtoženi ali že obsojeni. Govorimo o celotni »slovenski transverzali« od župana Maribora, prek predsednika vlade, župana Ljubljane pa do župana Kopra itd. Kako naprej?

Prelahkotno bi bilo zamahniti z roko in reči, saj so volivci vedeli, koga volijo. To drži, hkrati pa tudi drži, da je cela vrsta politikov skozi celotno preteklo obdobje relativizirala ugotovitve ter postopke nadzornih in drugih institucij, vključno s sodišči. Rezultat je bil, da so bili politiki vsakič znova izvoljeni, institucije pravne države pa ohromljene in osramočene. V razviti tranziciji je mogoče vse in je dovoljeno vse.

Ena od ukan, v katero so bili potegnjeni volivci, je »domneva nedolžnosti«. Domneva nedolžnosti – ustava je tu jasna – je jamstvo v kazenskih postopkih. Domneva nedolžnosti nima prav nobene zveze z opravljanjem javnih funkcij. Pri javnih funkcionarjih bi morali veljati drugi standardi – predvsem, ali gre za osebo, katere pretekla ravnanja kažejo, da bo javno funkcijo opravljala vestno, odgovorno, skrbno in izključno v javno korist.

Druga znana past za volivce je delitev levo-desno. Če se odkrije nekaj za levega, so zadaj zagotovo desni, če se odkrije nekaj za desnega, so zadaj zagotovo levi. Tej neumnosti ni kaj dodati. Kot družba se moramo izvleči iz tega maloumja, bo za vse bolje.

Tretja floskula je: spremeniti je potrebno zakonodajo in bo potem vse bolje. Zakonodaja sama po sebi ne pomeni nič. Gre za tiste, ki zakone izvajajo. Ni možno spisati takšne zakonodaje, ki je »kriminalni um« ne bi bil sposoben izigrati. To je ugotovitev iz prakse. Rešitev ni v vedno novih in novih pravilih, temveč je rešitev v tistih, ki pravila uporabljajo, najprej pri tistih na vrhu piramide.

Če torej govorimo o javnem sektorju in odgovornosti, mora biti ta zahtevana in uveljavljena po celotni vertikali. Kar pomeni, da mora biti najprej »čist« šef, da zna in zmore legitimno zahtevati odgovornost podrejenih. Zato je tako zelo pomembno, kdo postane »šef« – poslanec, župan, minister…

Kaj je torej lahko prvi korak prebujenega slovenskega volivca? Racionalna izbira. V dilemi ali zaupati ali ne izmikajočemu govoru politikov, ki so v postopkih, je zame stvar enostavna. Tudi za Dragana Tošića velja domneva nedolžnosti, pa ga ne bi volil za župana mojega mesta. Ali za poslanca, ali za …

Rok Praprotnik

Celotna 21. številka KPK Vestnika je dostopna tukaj.

Koga ne bi volil
Pomakni se na vrh