Načelno mnenje številka 40

Ravnanje banke, ki v nasprotju z določili prisilnih predpisov pristojnega organa za preprečevanje pranja denarja ne obvesti o razlogih za sum pranja denarja v zvezi z določeno transakcijo ali stranko, ustreza definiciji korupcije po tretji alinei 2. člena ZPKor.

Komisija za preprečevanje korupcije, je na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04, v nadaljevanju: ZPKor ) in 13. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št. 105/04), na seji dne 4.4.2006 sprejela naslednje

Načelno mnenje številka 40

  • Ravnanje banke, ki v nasprotju z določili prisilnih predpisov pristojnega organa za preprečevanje pranja denarja ne obvesti o razlogih za sum pranja denarja v zvezi z določeno transakcijo ali stranko, ustreza definiciji korupcije po tretji alinei 2. člena ZPKor.

Obrazložitev

Meseca februarja leta 2006 je Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: komisija) prejela obvestilo prijavitelja o tem, da bi naj pri eni od tujih hčerinskih bank slovenske banke prišlo do korupcije pri oddaji kredita v višini več deset milijonov EUR. Prijavitelj je v podkrepitev svojih navedb predložil več dokumentov.

Kredit bi naj po navedbah prijavitelja bil dan pravni osebi za to, da je lahko kupila drugo pravno osebo, pri čemer se kot večinski lastnik v obeh podjetjih pojavlja ista fizična oseba, ki je tudi urejala vse posle v zvezi s kreditom in sama jamčila za vračilo le-tega. Po podatkih prijavitelja je bil kredit dan zgolj zaradi tega, da je lahko fizična oseba z njim prikrila pravi izvor denarja v znesku, enakem znesku danega kredita, ki ga je ta fizična oseba v obliki gotovine tudi najprej prinesla v banko. Banka je s pogodbo kot jamstvo za dani kredit vzela vrednost podjetja, ki je bilo predmet nakupa, in depozit fizične osebe na svojih računih v višini, identični višini kredita. Prijavitelj je mnenja, da fizična oseba v trenutku sklenitve kreditne pogodbe na svojem računu pri tej banki ni imela sredstev v višini kredita (kot se to navaja v kreditni pogodbi), ampak zdaj za vračilo kredita jamči s prejetim kreditom samim. To bi naj izhajalo tudi iz podatka, da kredit še ni bil koriščen niti v najmanjšem delu, čeprav je podjetje, ki je bilo predmet prodaje, že formalno zamenjalo lastnika (v bistvu je to še vedno ista fizična oseba), 20% vrednosti kredita pa bi naj tudi že bilo vrnjeno. Po mnenju prijavitelja gre za tipično pranje denarja, storjeno z vednostjo in pomočjo banke, saj bi naj v državi, kjer je prišlo do realizacije posla, obstajala zelo jasna zakonodaja na področju preprečevanja pranja denarja ravno za primere, kot je bila opisana oddaja kredita.

Komisija ni pristojna, da bi ugotavljala, pod kakšnimi pogoji banke svojim komitentom odobravajo kredite, ker je to stvar poslovne politike vsake banke in predmet nadzora njenih lastnih kontrolnih organov. Čeprav iz dokumentacije in okoliščin posla res izhaja vrsta vprašanj glede pravega smisla in namena izpeljanega posla, komisija ni imela na razpolago dovolj verodostojnih podatkov, da bi se lahko kvalificirano izrekla glede posla samega.

Zato se je komisija osredotočila na obveznosti bank in drugih finančnih ter nefinančnih institucij na področju preprečevanja pranja denarja, kjer sta dve od osnovnih preventivnih metod identifikacija strank in obveščanje o sumljivih in njim podobnih transakcijah. Pravo Evropske Unije in vrsta mednarodnih konvencij vzpostavljata takšno obveznost za vrsto poslovnih subjektov, med katerimi so na prvem mestu vedno banke. Te morajo organe, pristojne za preprečevanje pranja denarja ažurno obveščati o gotovinskih transakcijah, ki presegajo določeno višino in o drugih, tim. “sumljivih” transakcijah. Slovenski Zakon o preprečevanju pranja denarja (Ur.l. RS, št. 79/01 in nasl.) v tretjem odstavku 10. člena govori o dolžnosti obveščanja vedno, “kadar v zvezi s transakcijo ali stranko obstajajo razlogi za sum pranja denarja”. Podobno ureditev poznajo tudi prava drugih držav – tako, npr. nemški tim. Zakon o pranju denarja (Geldwäschegesetz – GwG) iz oktobra 1993 v prvem odstavku 11. člena govori o tem, da obstaja dolžnost obveščanja vedno, kadar se ugotovijo dejstva, ki omogočajo sklep, da bo izvedena finančna transakcija služila ali bi lahko služila pranju denarja, kot je opisano v 261. členu nemškega kazenskega zakonika.

Veljavno pravo, tako slovensko kot nemško, postavlja kot pogoj za obveščanje zelo nizko stopnjo verjetnosti glede suma pranja denarja, kar v praksi pomeni, da morajo banke in druge institucije pristojne organe obveščati vedno, kadar se jim pojavi kakršenkoli, tudi najmanjši sum, ki kaže da bi lahko prišlo do pranja denarja.

V obravnavanem primeru je komisija na podlagi zbranih podatkov o okoliščinah posla, ki ga stroka na področju pranja denarja pogosto izpostavlja kot enega tipskih poslov, s katerimi se omogoči pranje denarja, prepričana, da je šlo za posel oziroma transakcijo, ki bi s strani banke same morala biti prijavljena pristojnim organom, vendar banka tega ni storila. Še več, komisija razpolaga z dokumentom, ki kaže, da so tudi notranji nadzorni mehanizmi banke sami ugotovili navedeno pomanjkljivost in zahtevali o tem tudi pojasnila.

Korupcija je v ZPKor definirana kot vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev, ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.

Neupoštevanje določb o obveznem prijavljanju sumljivih transakcij predstavlja kršitev dolžnega ravnanja odgovornih oseb v zasebnem sektorju, ki ima za nesporno posledico tudi korist tistih, ki želijo legalizirati poreklo svojih sredstev, ki je najmanj v tem, da se izognejo nadzoru pristojnih državnih institucij, in v tem, da jim je tako dejansko omogočeno prikrivanje pravega porekla denarja oziroma drugih sredstev. Z drugimi besedami: ravnanje banke, ki v nasprotju z določili prisilnih predpisov pristojnega organa za preprečevanje pranja denarja ne obvesti o razlogih za sum pranja denarja v zvezi z določeno transakcijo ali stranko, ustreza definiciji korupcije po tretji alinei 2. člena ZPKor.

Načelno mnenje je s tem utemeljeno.

Drago Kos

Predsednik