Lobiranje ni korupcija, nasprotno!

Različni viri pravijo, da je beseda lobiranje (ang. lobbying, lobby) otrok ameriškega političnega izročila iz začetka 19. stoletja, ko naj bi s frazo »lobby – agent« začeli označevati najete posameznike, ki so poklicno iskali privilegije »po hodnikih zakonodajnega organa« in tako bolj ali manj pretanjeno vplivali bodisi na sprejem ali zavrnitev nekega zakona. Nesporno je lobiranje v sodobni demokraciji pomemben instrument in sestavina demokratičnega procesa, saj ob ustrezni pravni regulaciji z močjo argumenta zagotavlja širši vidik demokracije, ki mora delovati v interesu javnosti. Po drugi strani pa – kot vsaka stvaritev človeštva – še zdaleč ni imuno na zlorabe.

V zgodovini Republike Slovenije je lobiranje prvič postalo zakonsko regulirano s sprejetjem Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, katerega zakonske določbe so stopile v veljavo pred letom in pol, decembra 2010. Vendar do danes določbe o lobiranju v praksi še niso zaživele v zadostni meri. Zato so možnosti nadzora nad tem področjem – kljub zakonski ureditvi – omejene, sivo polje nenadzorovanega lobiranja pa izrazito veliko. Ob tem se Komisija za preprečevanje korupcije zaveda, da niso vse trenutne zakonodajne rešitve optimalne in da prihaja do različnih vprašanj v zvezi z razumevanjem prakse in zakonskih obveznosti.

Dejstvo je, da je razumevanje lobiranja v javnosti (še vedno) pod vplivom zmotnega prepričanja, da je ta dejavnost povezana s korupcijo in ima zato žal (še vedno) negativen prizvok. Tako je celo Odvetniška zbornica Slovenije zavzela stališče, da bi registracija odvetnikov v registru lobistov lahko škodila ugledu odvetniškega poklica. Verjetno je to tudi eden od razlogov, da med registriranimi lobisti ni nobenega odvetnika – čeprav odvetniki sami priznavajo, da delujejo tudi kot lobisti. To pa ni osamljeni primer nerazumevanja smisla regulacije lobiranja oziroma lobiranja nasploh. Tudi na lokalni ravni ugotovitve komisije kažejo na izjemno nizko raven poznavanja oziroma spoštovanja zakonskih določb o lobiranju, zato izboljšanje stanja na področju razumevanja lobiranja predstavlja eno prioritetnih nalog komisije. Lobiranje pa ni korupcija, ampak ravno nasprotno – kot regulirana dejavnost prinaša transparentnost in zmanjšuje korupcijska tveganja, odločitve pa so sprejemane v javnem interesu.

Zagotovo pa lahko k večji transparentnosti in razumevanju lobiranja v veliki meri prispevajo javni uslužbenci in funkcionarji z visoko stopnjo integritete, ki so in bodo komisiji poročali o lobističnih stikih ter zavračali poskuse nedovoljenega lobiranja. Vsekakor je pomembna tudi vloga lobistov in Slovenskega združenja lobistov, ki naj bi prav tako pozitivno prispevalo k napredku in razumevanju te dejavnosti.

Pred letom dni smo v naši aprilski številki KPK Vestnika prvič predstavili področje oziroma ureditev lobiranja. Ob tej priložnosti lahko zaključimo podobno, kot smo takrat zapisali uvodoma: »Lobiranje ni korupcija, je legitimna dejavnost, vendar le, če jo izvedemo v skladu z zakonom.«

Simona Stanter

Celotna štirinajsta številka KPK Vestnika je dostopna tukaj.