Pojasnilo Komisije za preprečevanje korupcije v zadevi vrnitve stroškov nekdanji namestnici predsednika komisije Almi Maruški Sedlar

Ljubljana, 27. marca 2019 – Komisija za preprečevanje korupcije (komisija) javnosti in medijem posreduje pojasnilo, vezano na nedavno odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ki je potrdilo prvostopenjsko sodbo v omenjeni zadevi. Slednje je tožbeni zahtevek komisije zavrnilo in ji posledično naložilo tudi plačilo stroškov, nastalih nekdanji namestnici predsednika komisije Almi Maruški Sedlar, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Alma Maruška Sedlar je kot namestnica predsednika komisije odšla na službeno pot v Pariz (OECD), ki je trajala od 8. do 17. oktobra 2014. V zvezi s tem ji je komisija izdala nalog za službeno potovanje.

Leta 2015 je bila na komisiji izvedena izredna notranja revizija finančnega poslovanja komisije v obdobju od 1. 4. do 31. 12. 2014, s strani Skupne notranje revizijske službe Generalnega sekretariata Vlade RS. V revizijskem poročilu je navedena služba zapisala, da je bilo s pregledom dokumentacije pri zgoraj omenjenem potnem nalogu ugotovljeno, da dokumentacije praktično ni ter da se ne razpolaga z nikakršnim dokazilom, da je Alma Maruška Sedlar dejansko izročila gotovinska sredstva javni uslužbenki komisije. V zvezi z navedenimi dejstvi je bilo v okviru opravljene izredne revizije komisiji priporočeno, glede na dejstvo, da se ne razpolaga z dokazili, da je udeleženka službenega potovanja Alma Maruška Sedlar dejansko izročila gotovinska sredstva javni uslužbenki komisije, da dolžnost vračila sredstev ostaja in mora Alma Maruška Sedlar izvršiti vračilo sredstev v višini 1.130,00 EUR. V okviru priporočila je bila komisija opozorjena še, da morajo zaposleni ob poslovanju z gotovino sami zagotavljati sledljivost transakcij in predvsem tudi samozaščitno zahtevati vsa potrdila o prenosih, prevzemih, hrambi itd. ter da ustrezno novelira interni akt o finančnem poslovanju. Revizijska služba je oktobra 2015 v zvezi z zadevo izdala še dodatek k revizijskemu poročilu, v katerem je podala mnenje, da tudi pri pregledu dodatno prejete dokumentacije, posredovane s strani Alme Maruške Sedlar, ugotavlja, da le-ta ni vsebovala dokazil, katera bi bistveno vplivala na spremembo prvotne revizorjeve ugotovitve.

Komisija je na podlagi ugotovitev opravljene izredne revizije v zvezi z vračilom stroškov decembra 2014 podala kazensko ovadbo zoper določeno javno uslužbenko, a jo je Okrožno državno tožilstvo marca 2016 zavrglo z obrazložitvijo, da čeprav Alma Maruška Sedlar trdi, da je denar izročila, to ne zadošča za trditev, da si je javna uslužbenka denar prilastila, saj ni prav nobenega drugega dokaza o tem, da je do tega res prišlo. Pri tem se je tožilstvo sklicevalo tudi na ugotovitev revizije poslovanja, opravljene pri komisiji, ki je ugotovila, da ni dokaza o tem, da bi javna uslužbenka denar prejela, razen izjave Alme Maruške Sedlar, in da zato dolžnost vračila sredstev ostaja.

V luči ugotovitev izvedene notranje revizije poslovanja pri komisiji in zavrženja kazenske ovadbe je komisija zaradi dejstva, da mora kot proračunski uporabnik z javnimi sredstvi ravnati skrbno in gospodarno, vložila tožbeni zahtevek za vračilo stroškov, saj te okoliščine še vedno niso bile razjasnjene, dolg pa ne poravnan. Končni epilog je zadeva dobila marca letos, ko je Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani potrdilo prvostopenjsko sodbo v zadevi. Slednje je tožbeni zahtevek komisije zavrnilo in ji posledično naložilo tudi plačilo stroškov, nastalih nekdanji namestnici predsednika komisije Almi Maruški Sedlar, v znesku 1.254,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je sprejelo dokazno oceno, da je bila gotovina komisiji oziroma njeni javni uslužbenki vrnjena.

Komisija sicer odločitev sodišča spoštuje in bo naloženo obveznost izvršila, a se pri tem sprašuje, kakšno utemeljitev ima lahko verjetnost, ki pomeni zgolj subjektivno prepričanje nekoga in ne temelji na dejstvih? V pravu veljajo določeni dokazni standardi, v okviru katerih je gotovost najvišja stopnja prepričanja o dejanskem stanju. Nižja stopnja prepričanja je verjetnost. Verjetnost kot dokazni standard v sebi nosi tudi dvom v resničnost in zato ne more biti utemeljena kot lastnost, značilnost utemeljenega: npr. utemeljenost izpovedbe stranke, priče.

V sodnem postopku materialna resnica pomeni skladnost subjektivno ugotovljenega z resničnim ali dejanskim stanjem v materialnem svetu. Pred odločitvijo mora sodišče ugotoviti dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabiti materialno-pravne predpise. Povedano drugače: Sodišče mora dejansko stanje ugotoviti s čisto materialno resnico, to je z gotovostjo, kot najvišjo stopnjo prepričanja o dejanskem stanju. Komisija se zato sprašuje, ali je bila materialna resnica res tudi ugotovljena, saj dolg do države z gotovostjo še vedno ostaja. A kdo ga bo poravnal?

Del revizije, ki se nanaša na zadevo, in dodatek k njej ter obe sodbi v zadevi so dostopni v priloženih dokumentih.

1. Del revizijskega poročila v zadevi

2. Dodatek k reviziji

3. Sodba_1. st

4. Sodba_2. st