Upravno sodišče pritrdilo komisiji v primeru nedovoljenega lobiranja

Upravno sodišče je zavrnilo tožbo lobiranca proti Komisiji za preprečevanje korupcije zoper Ugotovitve o konkretnem primeru zaradi nedovoljenega lobiranja v zadevi »Izolski otok«. Ugotovitve so tako pravnomočne.

Gre za prvo sodbo, v kateri je sodišče vsebinsko odločalo o institutu lobiranja, za nadzor nad katerim je v skladu z določbami Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) pristojna Komisija za preprečevanje korupcije (komisija). Zato ta sodba pomeni pomembno potrditev dela komisije na področju lobiranja in usmeritev za nadaljnje delo na tem področju.

Tožnik (lobiranec) je s tožbo izpodbijal Ugotovitve, ki jih je komisija sprejela 16. 5. 2018. V njih je komisija ugotovila, da je lobiranec kršil drugi odstavek 69. člena in tretji odstavek 71. člena ZIntPK s tem, ko ni odklonil stika na temo projekta Izolski otok, hkrati pa komisiji tudi ni prijavil lobista, ki ni bil vpisan v register lobistov.

Lobiranec ni sledil jasno določenim zakonskim pojasnilom

Upravno sodišče je v sodbi pritrdilo stališču komisije, da je prepoznava stika kot lobističnega dolžnost lobiranca, ki mora – predvsem na tako visokem položaju v sistemu državne uprave – biti sposoben prepoznati elemente lobiranja v smislu ZIntPK. Od statusa lobista je namreč odvisno ugotavljanje, ali je lobiranje dovoljeno. Lobiranec je dolžan stik zavrniti, če ugotovi, da neregistriran lobist poskuša lobirati za tretjo organizacijo, o tem pa mora poročati tudi komisiji.

V konkretni zadevi tožnik kot lobiranec ni sledil dolžnosti identifikacije lobista iz 69. člena ZIntPK, posledično ni razpolagal s (pravilnim) podatkom, katero interesno organizacijo lobist zastopa, niti ni zahteval predložitve pooblastila interesne organizacije za lobiranje v zadevi Izolski otok. Neresnična navedba v zapisu lobističnega stika, da je lobist zakoniti zastopnik interesne organizacije Gorenje projekt, d. o. o., zato po presoji sodišča kaže ne samo na neupoštevanje zakonskih določb, »ampak tudi očitno neupoštevanje namena in ciljev ureditve področja lobiranja v ZIntPK in nenazadnje odnos do izpolnjevanja podatkov, namenjenih presoji zakonitosti dejanj javnega uslužbenca in funkcionarja«.

Sodišče je zavrnilo tudi tolmačenje tožnika, da bi morala komisija zadostiti načelu materialne resnice ter sama ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev. Kot piše v sodbi, je stališče, da bi morala komisija ugotavljati, ali gre za lobiranje in ali lobist izpolnjuje pogoje iz ZIntPK, »v popolnem nasprotju s temeljnim namenom zakonske regulacije lobiranja v ZIntPK in na nivoju spornih stikov tudi v nasprotju s ciljem krepitve trensparentnosti ter vplivov na formalne centre odločanja na državni in (tudi) lokalni ravni v zadevah javnega pomena«.

Lobiranje v skladu z definicijo ZIntPK zajema tako vplivanje na odločanje pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov kot tudi vplivanje na odločanje organov o drugih zadevah. Sodišče je pritrdilo komisiji, da je šlo pri spornem stiku za vplivanje na odločanje o drugih zadevah: »Umestitev vsebine stika – Izolski otok glede učinkov tega projekta, ki segajo tudi na delovno področje Ministrstva za gospodarstvo in nesporno zadevajo nivo države, sodi na področje ‘odločanje o drugih zadevah’ in s tem ustreza tudi vsebini Sistemskega pojasnila«.

Lobiranje: demokratičen proces, ki mora biti transparenten

Komisija se zaveda, da je področje lobiranja v Sloveniji še v razvoju. Komisija poudarja, da gre pri lobiranju za demokratično delovanje, ki je pomembno za razvoj javnih politik, pri čemer pa je izjemnega pomena transparentnost lobiranja in ustrezen nadzor nad njim. Le na ta način se lahko preprečijo zlorabe in morebitna korupcija ter ostala odklonska ravnanja, do česar lahko vodi skrit oziroma netransparenten sistem vplivanja. Že zakonodajalec je ob sprejemu ZIntPK izpostavil, da je lobiranje, če je transparentno, javno in zakonsko urejeno, povsem normalna in celo zaželena družbena dejavnost, problematični pa so tisti načini lobiranja, »ki potekajo izrazito neformalno, skrito in povezano z odločanjem, ki pogosto uspeva povzdigniti interese ene skupine nad interese druge«. Komisija se zaveda kompleksnosti področja, pri čemer bo tako stališča sodišča iz konkretne sodbe kot tudi druge zaznave glede pomanjkljivosti v praksi upoštevala tudi pri spremembah sistemskih pojasnil, ki jih pripravlja.