Načelno mnenje številka 51

Ravnanje sodnika, ki sprejme odvetnikovo brezplačno zastopanje pred sodnimi organi, ne predstavlja korupcije v smislu 3.alinee 2.člena ZPKor, lahko pa privede do nasprotja interesov.

Na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04, v nadaljevanju ZPKor) in 13. člena Poslovnika Komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št. 105/04) je Komisija za preprečevanje korupcije v zadevi korupcije po 3.alinei 2. člena ZPKor na seji dne 17.11.2006 sprejela naslednje

Načelno mnenje številka 51

  • Ravnanje sodnika, ki sprejme odvetnikovo brezplačno zastopanje pred sodnimi organi, ne predstavlja korupcije v smislu 3.alinee 2.člena ZPKor, lahko pa privede do nasprotja interesov.

Obrazložitev

Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Komisija) je prejela zaprosilo novinarke za mnenje, ali ravnanje sodnikov, ki so dovolili, da jih je v sodnem sporu brezplačno zastopal odvetnik, predstavlja korupcijo.

Korupcija je po 3.alinei 2.člena ZPKor definirana kot “kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane koristi zase ali za drugega”.

Sodnik mora pri uresničevanju svojih pravic ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja, sodniški ugled in samostojnost sodne oblasti. Tudi v primeru, ko je sodnik sam stranka v sodnem postopku, se mora zavzemati za to, da se ohrani njegova neodvisnost za vse postopke, ki jih je ali jih bo vodil kot sodnik in sicer tako materialna kot funkcionalna neodvisnost. Brezplačno zastopanje sodnika pred sodnimi organi, ki ga opravlja v njegovem imenu pooblaščeni odvetnik, pomeni obdarovanje sodnika, saj zanj predstavlja materialno korist v obliki prihranka plačila odvetniških storitev.

Splošno prepoved sprejemanja daril funkcionarjev sicer določa 24. člen ZPKor, vendar to določilo za sodnike skladno z 31. členom ZPKor ne velja, saj ta člen določa, da se tudi omenjeni 24. člen za sodnike ne uporablja, ker je to vprašanje za njih urejeno drugače: sodnikom namreč sprejemanje kakršnihkoli daril ali drugih koristi v zvezi z njihovo službo prepoveduje 39. člen Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94 do 27/06, v nadaljevanju ZSS).

S tem, ko sodnik sprejme brezplačno odvetniško zastopanje, sprejme darilo v nasprotju z 39. člen ZSS, saj je nesporno, da je bilo brezplačno odvetniško zastopanje sodnikom ponujeno in zagotovljeno ravno zaradi njihove sodne funkcije. Če sodniki ne bi bili aktivni v tej funkciji, je majhna verjetnost, da bi ravno njim odvetnik ponudil brezplačno pravno pomoč, pa tudi, če bi se to v posameznih primerih zgodilo, takšno darilo ne bi doseglo vseh tistih, ki jih je v obravnavanem primeru.

V obravnavanem primeru je po mnenju Komisije s strani sodnikov prišlo do kršitve dolžnega ravnanja in sicer že omenjenega 39. člena ZSS, so si pa s tem pridobili korist oni sami. Komisija je pri ugotavljanju, ali so v opisanem ravnanju izpolnjeni tudi drugi elementi iz definicije korupcije, kot jo podaja 2. člen ZPKor, torej prišla do zaključka, da je v obravnavani zadevi subjekt, ki je kršil dolžno ravnanje in subjekt, ki se je s kršitvijo okoristil, isti. To odstopa od temeljnega koncepta definicije korupcije, po katerem je korupcija dvostransko ali večstransko razmerje oz. odnos, v katerem sodelujeta vsaj dve osebi – ena kot kršitelj dolžnega ravnanja in druga kot pridobitelj koristi. Ker ta pogoj ni bil izpolnjen, je Komisija sprejela sklep, da ravnanje sodnikov pri sprejemanju brezplačnega zastopanja ne ustreza definiciji korupcije iz 2. člena ZPKor.

Opisano ravnanje sodnikov je sporno tudi z vidika spoštovanja Kodeksa sodniške etike, po katerem bi lahko sodnik s tem, ko sprejme brezplačno odvetniško zastopanje, zašel v nasprotje s svojimi poklicnimi dolžnostmi in interesi pri izvajanju načel nezdružljivosti (VII. točka Kodeksa) in nepristranskosti (III. točka Kodeksa). V skladu z navedenimi načeli se je sodnik dolžan vzdržati sprejema vsakršne finančne ugodnosti ali darila od stranke ali pooblaščenca oziroma druge osebe, ki bi lahko postala stranka v postopku, kot okoliščinam, ki bi lahko vsaj vzbujale videz neustreznega vpliva. Sprejem darila od pooblaščenca namreč sodnika res lahko privede v položaj, ko bi njegov pooblaščenec nastopil kot stranka v postopku, v katerem sodi ta isti sodnik. V takšni situaciji pa bi se sodnik v izogib nastanku nasprotja interesov bil dolžan izločiti iz sodnega postopka, ker bi to drugače lahko uveljavljale stranke postopka.

Drago Kos

Predsednik

Načelno mnenje številka 51
Pomakni se na vrh