Načelno mnenje številka 88

Ravnanje uradnih oseb ministrstva, ki z zasebno pravno osebo sklenejo sodno poravnavo glede terjatev, za katere pravni temelj ne obstaja, ustreza definiciji korupcije, določeni v 3.alineji 2. člena ZPKor.

Na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije ( Uradni list RS, št. 2/04 v nadaljevanju ZPKor) in 13. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št. 105/04) je Komisija za preprečevanje korupcije na seji dne 6.6.2007 sprejela naslednje

Načelno mnenje številka 88

  • Ravnanje uradnih oseb ministrstva, ki z zasebno pravno osebo sklenejo sodno poravnavo glede terjatev, za katere pravni temelj ne obstaja, ustreza definiciji korupcije, določeni v 3.alineji 2. člena ZPKor.

Obrazložitev

Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Komisija) je v mesecu marcu 2007 prejela prijavo novinarja z zaprosilom, da poda načelno mnenje, ali ravnanja uradnih oseb Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje, v zvezi s poravnavo, ki je bila sklenjena med Vlado Republike Slovenije in podjetjem PUH, d.d., Ljubljana ustrezajo definiciji korupcije po Zakonu o preprečevanju korupcije ( Ur. l. RS, št.2/04).

V zvezi z navedeno prijavo je Komisija ugotovila, da je zastopnik Ministrstva za okolje in prostor proti koncu leta 2005 z direktorjem podjetja PUH sklenil dogovor za sodno poravnavo v zvezi sodnimi postopki, ki so bili vodeni glede terjatev podjetja PUH do Ministrstva za okolje in prostor. Iz navedenega dogovora je razvidno, da je Ministrstvo za okolje in prostor priznalo terjatve PUH-a v višini 270.000.000,00 SIT ter da se bo plačilo terjatev opravilo s prodajo lastniškega deleža Republike Slovenije v podjetju PUH, d.d. V istem dogovoru je bilo ugotovljeno, da je znašala ocenjena vrednost podjetja PUH d.d. na dan 31. 12. 2004 978 mio SIT, vrednost delnice pa 1.906,00 SIT. Na podlagi tega je bilo dogovorjeno, da se lastniški delež Republike Slovenije v podjetju PUH d.d. proda po ocenjeni vrednosti delnice, tako da se za vrednost usklajenega dolga v višini 270.000.000,00 SIT proda 141.657 delnic. Poravnava med Ministrstvom za okolje in prostor in podjetjem PUH, d.d., bi bila na opisani način tudi izvedena, če ne bi na podlagi mnenja Ministrstva za finance v nadaljnjih postopkih ugotovili, da je takšen način pobota v nasprotju z določili Zakona o javnih financah in predpisi, izdanimi na podlagi tega zakona.

Ker poskus poravnave na prej opisani način ni uspel, so na Ministrstvu za okolje in prostor iskali druge možnosti za sodno poravnavo terjatev podjetja PUH, d.d., Ljubljana. Tako so dne 8.11.2006 generalnemu sekretarju Vlade Republike Slovenije posredovali gradivo za obravnavo na seji vlade. Iz navedenega gradiva je razvidno, da je Ministrstvo za okolje in prostor predlagalo vladi, da vlada da soglasje k sklenitvi sodne poravnave med PUH, Podjetjem za urejanje hudournikov, d.d., Ljubljana kot upnikom, ter Republiko Slovenijo, Ministrstvom za okolje in prostor, Agencijo RS za okolje, kot dolžnikom za poplačilo zapadlih obveznosti.

Iz kratke obrazložitve navedenega predloga ministrstva izhaja, “da je PUH d.d. pred časom vložil več izvršilnih predlogov na podlagi verodostojnih listin-situacij za izvedena dela in opravljene storitve vodnogospodarske javne službe. Skupna vrednost vtoževanih terjatev, ki vključujejo glavnice s pripadajočimi zamudnimi obresti, znaša preko 440.000.000,00 SIT. V ta znesek niso všteti stroški izvršilnega postopka. Upnik je pripravljen skleniti poravnavo na poplačilo 270.000.000,00 SIT, in sicer z izplačilom iz proračuna v dveh obrokih, tako da bo dogovorjeni znesek v celoti poplačan do 31.03. 2007. Sredstva je mogoče zagotoviti iz proračuna MOP, Agencije RS za okolje, v katere pristojnost sodi izvajanje dejavnosti, iz naslova katere upnik vtožuje dolgovani znesek.” V gradivu je bilo med ostalim navedeno, da je gradivo medresorsko usklajeno z Ministrstvom za finance in Službo vlade za zakonodajo ter da podatki, na katerih temelji besedilo poravnave, po Zakonu o gospodarskih družbah štejejo za poslovno skrivnost, zato se ne smejo objaviti na spletni strani Vlade. Na podlagi vsega navedenega je MOP predlagal Vladi v sprejem naslednja sklepa:

  • Vlada Republike Slovenije soglaša s sklenitvijo sodne poravnave med upnikom PUH, Podjetjem za urejanje hudournikov, d.d., Hajdrihova 28, Ljubljana in RS, Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje, Vojkova 1b,1000 Ljubljana (gradivo Ministrstva za okolje in prostor št. 477-1/2005 z dne 30. 10. 2006)
  • Za podpis poravnave se pooblasti državna pravobranilka.

Vlada Republike Slovenije je obravnavala predlog Ministrstva za okolje in prostor na 98. redni seji dne 23. 11. 2006 ter istega dne sprejela sklep s prej navedeno vsebino. Na podlagi tega sklepa in predloga poravnave je bil dne 24. 11. 2006 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani sprejet sklep o sodni poravnavi v pravdni zadevi tožeče stranke PUH d.d., Ljubljana in tožene stranke Republike Slovenije. Iz sklepa o sodni poravnavi je razvidno, da:

  1. pravdni stranki s sklenitvijo sodne poravnave dokončno rešujeta vsa sporna razmerja, ki so podlaga pravdnim postopkom, ki tečejo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani po opr. št. II Pg 192/02, II Pg 27/04, III Pg 195/02, IX Pg 174/02, IX Pg 24/04, VI Pg 24/04,I Pg 19/04, I Pg 118/03.
  2. stranki soglašata, da tožena stranka Republika Slovenija (Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje), v poplačilo vseh terjatev iz zgoraj navedenih spisov plača znesek 270.000.000,00 SIT, in sicer tako da se dolg v višini 200.000.000,00 SIT izplača do konca leta 2006 s proračunske postavke 2228-sanacija plazov velikega obsega, preostali del v višini 70.000.000,00 SIT pa najkasneje do konca marca 2007 s proračunske postavke 3538-vodnogospodarska javna služba.
  3. Pravdni stranki soglašata, da so s podpisom te poravnave med strankama poravnane vse obveznosti, ki izvirajo iz zgoraj navedenih gospodarskih sporov.
  4. Vsaka stranka nosi svoje stroške vseh zgoraj navedenih pravdnih postopkov.

Komisija je s vpogledom v razpoložljivo dokumentacijo ugotovila, da je sodna poravnava sklenjena med PUH, d.d., Ljubljana in Republiko Slovenijo zajela več različnih poslov, ki bi jih naj izvajalo podjetje PUH, d.d., Ljubljana v letih 2000, 2001 in 2002. Ker je sodna poravnava zajela tri samostojne posle, ki se razlikujejo po vrsti in temelju terjatev, je Komisija te posle obravnavala ločeno.

I.

Najvišja terjatev v višini 130.494.732,89 SIT, ki je bila plačana s sklepom o sodni poravnavi, se je nanašala na situacijo, ki jo je podjetje PUH, d. d., izstavilo za dela na plazu Stože v občini Bovec v letu 2001.

15. novembra 2000 se je sprožil plaz Stože v občini Bovec. Izvajanje nalog zaščite, reševanja in pomoči ter zagotavljanje nujnih ukrepov za zagotovitev osnovnih pogojev za življenje, nastanitev in oskrbo ogroženih ljudi, živali in premoženja, so vodili občinski, regijski in državni poveljnik Civilne zaščite s svojimi štabi v skladu z določili Zakona o varstvu pred naravnimi nesrečami. Dne 19. 11. 2000 je bila s strani poveljnika Civilne zaščite RS imenovana skupina strokovnjakov, ki je predlagala izvedbo nekaterih začasnih ukrepov. Na tej podlagi je državni štab Civilne zaščite začel s prvimi posegi, za izvedbo katerih je angažiral tudi podjetje PUH d.d. Ljubljana. Med ukrepi, ki jih je izvajal PUH, je bila predvsem stabilizacija plazu, ki je obsegala preusmeritev vodnih virov na gornjem robu plazu, preusmeritev Mangartskega potoka, usmerjanje toka Koritnice in pospešitev naravnih procesov za odvajanje naplavin na celotnem prizadetem območju. Glede na sorazmerno hitro reševanje ključnih problemov je vlada sprejela odločitev, da se postopoma zmanjšajo aktivnosti Civilne zaščite in se nadaljnje izvajanje interventnih in sanacijskih del prenese na Ministrstvo za okolje in prostor v skladu z posebnim Zakonom o ukrepih za odpravo posledic plazu Stože v občini Bovec in plazov večjega obsega, nastalih na območju Republike Slovenije po 15. oktobru 2000 ( Ur. l. RS, št. 124/00). Zakon je začel veljati 30.12. 2000 ter so bili s tem izpolnjeni pogoji za prenehanje delovanja štabov Civilne zaščite.

S prenehanjem delovanja regionalnega in državnega štaba Civilne zaščite so bile vse nadaljnje aktivnosti na sanaciji plazu prenesene na Ministrstvo za okolje in prostor. Tako je na Ministrstvo za okolje in prostor bila prenesena dokumentacija, s katero je razpolagal državni štab Civilne zaščite kakor tudi neplačani situaciji za dela, ki jih je izvedlo podjetje PUH v času, ko je dela vodil in nadziral državni štab Civilne zaščite v višini 54.893.291,78 in 5.422.874,34 SIT. Obe situaciji sta bili poravnani v novembru 2001.

Na podlagi določil Zakona o ukrepih za odpravo posledic plazu Stože v občini Bovec in plazov večjega obsega na območju Republike Slovenije po 15. oktobru 2000 je izvajanje ukrepov ter zagotavljanje sredstev zanje prešlo v pristojnost Ministrstva za okolje in prostor oz. Državne komisije za sanacije, ki jo je imenovala vlada, medtem, ko je minister za okolje in prostor kot strokovno telo imenoval strokovni odbor. Strokovni odbor se je sestal na prvi seji že 5. 1. 2001 ter med ostalim obravnaval tudi dopis podjetja PUH, s katerim je le-ta obvestil strokovni odbor o nadaljevanju del na Predelnici in Koritnici. Odbor je pisno pozval PUH, da zaradi koordinacije del in odločitve o nadaljnjih delih do 9. 1. 2001 posreduje poročilo o opravljenih delih na hudourniku Predelnica in Koritnica z vrednostnimi in količinskimi kazalci.

Komisija je s pregledom razpoložljive dokumentacije ugotovila, da se podjetje PUH ni odzvalo prej navedenemu pozivu, ampak je nadaljevalo z deli brez kakršnega koli naročila s strani Ministrstva za okolje in prostor in brez kakršnega koli nadzora nad izvajanjem del s strani ministrstva ali pooblaščenega nadzornika.

Po sprejemu programa interventnih in drugih ukrepov za odpravo posledic plazu Stože, ki ga je sprejela vlada, so se v okviru navedene komisije začeli postopki za oddajo javnih naročil za izbiro izvajalcev posameznih ukrepov za dela pri urejanju začasne struge Predelnice in sotočja s Koritnico. V okviru teh postopkov je bilo z zbiranjem ponudb za urejanje začasne struge Predelnice in sotočja Koritnice izbrano podjetje Soča, d.d., iz Nove Gorice. Kljub opravljenemu izboru izvajalca del se PUH ni hotel umakniti z gradbišča. Zato je bila s strani Ministrstva za okolje in prostor predlagana izdaja začasne odredbe in vložitev tožbe za odstranitev PUH-a z delovišča. Šele po vložitvi tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe se je PUH umaknil z gradbišča.

Komisija je nadalje ugotovila, da je PUH d.d. dne 26. 04. 2001 poslal Ministrstvu za okolje in prostor končno situacijo št. V–400/2001, s katero je ministrstvu zaračunal izvršena interventna dela do konca meseca aprila 2001 na Predelnici, Koritnici in Mangrtskem potoku v skupni vrednosti 130.494.732,89 SIT. Iz končne situacije je razvidno, da PUH za obračunana dela ni imel pogodbe, naročila ali kakšnega drugega dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, na osnovi česa je izvajal v situaciji zaračunana dela. Glede na ugotovitev, da omenjenih dokumentov ni bilo, tudi končna situacija ni bila potrjena niti s strani predstavnika investitorja niti nadzornega organa, saj dela, ki naj bi jih izvajal PUH, niso bila nadzirana niti s strani ministrstva, niti s strani pooblaščenega nadzornika. Ker ministrstvo zaradi prej navedenih razlogov ni hotelo poravnati zaračunanega zneska po končni situaciji V-400/2001, je PUH, d.d., Ministrstvu za okolje in prostor predlagalo izvensodno poravnavo. Stališče Ministrstva za okolje in prostor je bilo, da za dela, za katera PUH predlaga poravnavo, s strani ministrstva ni bilo izdano nobeno naročilo, tako, da je predlog za izvensodno poravnavo brezpredmeten. Na podlagi tega stališča ministrstva je PUH kot upnik v novembru 2001 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani podal predlog za izvršbo na podlagi verodostojnih listin zoper dolžnika Republiko Slovenijo, Ministrstvo za okolje in prostor, Agencijo RS za okolje.

Čeprav je bila v letu 2002 s sklepom ministra za okolje in prostor in direktorja PUH imenovana komisija, v katero so bili imenovani predstavniki Ministrstva za okolje in prostor in podjetja PUH z nalogo, da ugotovijo objektivno stanje zadeve in pripravijo podlage ter določijo vsebine za sklenitev poravnave, med ministrstvom in PUH, d.d., takrat do poravnave ni prišlo.

V letu 2005 je Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje, tokrat pod novim vodstvom, ponovno pričelo z aktivnostmi za poravnavo s PUH-om. Pridobljena je bila dodatna dokumentacija in sicer:

  • program interventnih del na območju Log pod Mangartom, ki ga je v februarju 2001 izdelal PUH,
  • opis interventnih del na območju Log pod Mangartom po sprožitvi plaza Stože in hudourniškem izbruhu Predelnice, kar je prav tako izdelal PUH v aprilu 2001,
  • končna situacija V-400/2001 in gradbena knjiga, ki jo je aprila 2001 izdelal PUH,
  • inženirska skica “formiranje začasne struge Predelnice in sotočja Koritnice”, ki jo je januarja 2001 izdelal VGI,
  • idejni projekt “ureditev struge Predelnice in Koritnice od Gorenjega Loga do Možnice”, ki ga je junija 2001 izdelal VGI, in
  • zapisnik prvega sestanka komisije za poravnavo PUH – MOP z dne 12. 07. 2002.

Na podlagi pregleda navedene dokumentacije sta predstavnika Ministrstva za okolje in prostor ugotovila, da vrednost del brez DDV, ki jih je PUH opravil v obdobju januar – marec 2001 znaša 78.457.028,70 SIT. Kljub tej ugotovitvi je Ministrstvo v postopku sodne poravnave priznalo terjatev podjetja PUH za dela v Logu pod Mangartom v celotni višini končne situacije – 130.494.732,89 SIT.

Komisija je ugotovila, da je podjetje PUH v času od januarja do marca 2001 bilo na gradbišču v Logu pod Mangartom, čeprav v tem času ni bilo uradno angažirano za izvajanje interventnih ali sanacijskih del. Za ta čas poslovanja PUH-a ne obstaja niti pogodba niti naročilo ali kakršenkoli drug dokument, iz katerega bi bilo razvidno, da je bil PUH tudi v tem času angažiran za sanacijo plazu. Za dela, ki naj bi jih PUH opravil v navedenem obdobju, ne obstajajo verodostojne listine, kot so pogodba, naročilnica, gradbena knjiga in gradbeni dnevnik, ki bi bili potrjeni s strani investitorja ali nadzornega organa investitorja. Tudi ocene o vrednosti opravljenih del, ki so bile narejene v letu 2005, so izhajale predvsem iz listin, ki jih je predložil PUH. Komisija je mnenja, da bi bilo v opisanem primeru bistveno bolje, če bi oceno pravnega temelja za izvedena dela ter tudi oceno obsega opravljenih del opravilo bodisi sodišče ali pa katerekoli drugi neodvisen organ, s čemer bi se MOP izognilo pomislekom o upravičenosti sodne poravnave v tem delu.

II.

V okviru sodne poravnave, ki je bila sklenjena dne 24. 11. 2006, so bile poravnane tudi terjatve podjetja PUH, d.d., Ljubljana za dve zadevi, ki sta se nanašali na zahtevo PUH-a, da se jim poravna razlika za DDV.

V zvezi s prvo terjatvijo podjetja PUH, d.d, Ljubljana je Komisija ugotovila, da sta bila s sklepom o sodni poravnavi poravnana dva zneska in sicer terjatev v višini 2.548.898,03 SIT po situaciji št. V-1599/00 in terjatev v višini 4.618.688.45 SIT po situaciji št. V-1598/00. V obeh primerih je bilo ugotovljeno, da je PUH dobilo plačano delo po pogodbi, vendar je od Ministrstva za okolje in prostor zahtevalo plačil razlike v DDV. Pogodbe za navedena dela so bile sklenjene v času veljavnosti Zakona o prometnem davku. Plačilo storitve je bilo izvedeno po uvedbi Zakona o davku na dodano vrednost, ki je bil znatno višji od predhodnega prometnega davka. Zaradi tega je PUH kot upnik tudi v teh primerih sprožil postopke pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zoper dolžnika Republiko Slovenijo, Ministrstvo za okolje in prostor, Agencijo RS za okolje.

Komisija je ugotovila, da je Okrožno sodišče v Ljubljani v identični zadevi odločilo, da PUH-u višji DDV, kot je bil dogovorjen v pogodbi, ne pripada. Zadeva je bila pravnomočno končana s sodbo Okrožnega sodišča opr. št. II Pg 208/02 in sodbo Višjega sodišča opr. št. I Cpg 428/03. Kljub takšni sodbi so se na Ministrstvu za okolje in prostor, oz. na Agenciji RS za okolje odločili, da v okviru sodne poravnave poravnajo tudi prej navedene terjatve podjetja PUH. Odločitev, da poravnajo terjatev PUH-a, so na Agenciji RS za okolje utemeljevali z dopisom Državnega pravobranilca št. P-AP8-347/2002-31-M z dne 30. 09. 2004. Z navedenim dopisom jim je Državni pravobranilec posredoval sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 428/2003, s katero je Višje sodišče v Ljubljani ugotovilo, da PUH ni upravičeno do razlike v višini DDV, s pripisom, da se bo tožeča stranka glede na obrazložitev sodbe v drugih dveh istovrstnih zadevah pravdala po navodilih višjega sodišča, To vsebino dopisa naj bi si na Agenciji RS za okolje razlagali kot možnost, da bo PUH v dveh omenjenih zadevah kljub sodbam Okrožnega in višjega sodišča sodna spora dobil in so zaradi tega tudi ti dve terjatvi vključili v sklep o sodni poravnavi.

Komisija pa je ugotovila, da je Državni pravobranilec dne 21. 03. 2005 Ministrstvu za okolje in prostor, Agenciji RS za okolje, posredoval še en dopis. Z dopisom je sporočil, da je zadeva pod št. P-AP8-347/2002 pravnomočno zaključena ter da so jim sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 428/2003 že poslali z dopisom št. P-AP8-347/2002-31-M z dne 30. 09. 2004. Prav tako je bilo v dopisu navedeno, da je tožeča stranka, PUH, dne 26. 10. 2004 že plačala pravdne stroške v navedeni zadevi. Z istim dopisom so jim posredovali naslednje mnenje Državnega pravobranilca:

“Glede na to, da sta med odprtimi zadevami dve identični tej, in sicer se vodita pod našo št. P-AP8-346/2002 in P-AP8-348/2002, menimo, da je treba tudi pri njiju, upoštevaje razloge sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Pg 208/2002 z dne 12. 9. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 428/2003 z dne 9. 9. 2004, vztrajati pri neutemeljenosti tožbenega zahtevka.”

Svoje odklonilno mnenje v zvezi s sodno poravnavo za navedeni terjatvi je Državni pravobranilec z dopisom z dne 2. 8. 2006 poslal tudi osebno ministru za okolje in prostor Janezu Podobniku. V dopisu je ponovno navedel, “da so trije primeri temeljili na tematiki DDV in je bila ena zadeva uspešno rešena v vašo korist (sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 428/2003 v povezavi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr.št. II Pg 208/2002).”

V zvezi z navedenim Komisija meni, da so uradne osebe Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje, s tem, ko so v sklep za sodno poravnavo, katerega je najprej obravnavala in potrdila vlada, in je bil dne 24. 11. 2006 potrjen tudi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, vključile tudi terjatvi glede razlike v DDV, kršile dolžno ravnanje. Dolžno ravnanje so kršile s tem, da so kljub temu, da so bile seznanjene s sodbami Okrožnega in Višjega sodišča v Ljubljani, s katerimi sta sodišči v povsem identičnih zadevah razsodili v korist ministrstva ter bi v enakih zadevah sodišče z veliko verjetnostjo znova razsodilo v korist ministrstva, obe terjatvi vključili v sodno poravnavo ter s tem pridobili korist podjetju PUH. To so storile kljub temu, da so bili na neustreznost tovrstne poravnave in plačila razlike DDV opozorjene z dopisi Državnega pravobranilca RS, s katerimi jim je bilo predlagano, da odločitev o upravičenosti terjatev PUH-a ob upoštevanju prej navedenih sodb prepustijo pravosodnim organom. Kljub vsemu navedenemu so uradne osebe Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje, vztrajale pri tem, da sodna poravnava zajame tudi ti dve terjatvi, s čemer so omogočile podjetju PUH d.d. Ljubljana, da se je s tem okoristilo.

III.

V nadaljevanju je Komisija ugotovila, da je sklep o sodni poravnavi z dne 24. 11. 2006 zajel tudi terjatve podjetja PUH, d.d., Ljubljana v višini približno 70.000.000,00 SIT za dela, ki naj bi jih PUH opravil v letu 2002 v okviru vodnogospodarske javne službe, čeprav za ta dela ni imel sklenjene pogodbe z Ministrstvom za okolje in prostor, Agencijo RS za okolje.

Do leta 2000 je bilo izvajanje vodnogospodarske javne službe urejeno z Uredbo o načinu izvajanja vodnogospodarske javne službe v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 57/96). Na podlagi določil te uredbe je bilo Podjetje za urejanje hudournikov dolžno izvajati vodnogospodarsko javno službo na način in pod pogoji uredbe. Navedena uredba je bila nadomeščena z Uredbo o načinu opravljanja obvezne republiške gospodarske javne službe na področju vodnega gospodarstva (Ur. l. RS, št. 4/00), ki pa vodnogospodarske javne službe, kar zadeva hudournike, ni izrecno uredila. Kljub temu je uredba načelno določala, da se vodnogospodarska javna služba, v kolikor je ne izvaja neposredno ministrstvo, izvaja kot koncesionirana javna služba. Uredba je tudi določala, da se do sklenitve koncesijskih pogodb sklepajo pogodbe na posameznem vodnem območju z gospodarskimi družbami, ki so imele z ministrstvom sklenjene pogodbe za opravljanje javne službe v letu 1999, pa tudi z drugimi gospodarskimi družbami, v katerih je ugotovljen delež družbenega kapitala, pridobljen v okviru financiranja preko sistema samoupravnih interesnih skupnosti na področju vodnega gospodarstva. Začasne pogodbe so se lahko sklepale za obdobje enega leta z možnostjo podaljšanja.

Iz navedenega jasno izhaja, da so vse družbe, ki so sklepale z ministrstvom pogodbe, vedele, da jih sklepajo za obdobje enega leta z možnostjo podaljšanja. Čeprav uredba ne pove, kaj se zgodi, če enoletna pogodba po izteku roka ni podaljšana, pa to po mnenju Komisije seveda ne pomeni, da bi jo bilo ministrstvo dolžno podaljšati ali celo, da bi moral bivši pogodbenik, ki je opravljal javno službo, le-to izvajati še naprej. Iz določb uredbe izhaja ravno obratno, da bi po pretečeni enoletni pogodbi za določeno vodno območje bilo mogoče za isto vodno območje skleniti novo pogodbo z drugo gospodarsko družbo.

Iz dokumentacije, ki je na razpolago Komisiji, je razvidno, da je PUH v oktobru 2002 izdal več začasnih situacij, s katerimi je obračunal storitve za opravljanje vodnogospodarske javne službe v letu 2002. Te situacije je izdal kljub temu, da Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje, z njim ni sklenila pogodbe za opravljanje vodnogospodarske javne službe v letu 2002. V podjetju PUH so se zavedali da niso imeli zakonskih pogojev oz. sklenjene pogodbe za opravljanje vodnogospodarske javne službe, saj so v začetku leta 2002 z dopisi ministrstvu le-tega opozorili, da še nimajo sklenjenih pogodb za leto 2002. Kljub temu so z deli nadaljevali pod predpostavko, da bo z njimi sklenjena pogodba. Čeprav niso imeli pravnega temelja, ker dela, ki naj bi jih opravljali, niso bila niti naročena, niti potrjena s strani investitorja, so v oktobru 2002 za ta dela izstavili več situacij v skupni višini približno 70.000.000,00 SIT. Tudi ta znesek je bil zajet v sklepu o sodni poravnavi, čeprav je ministrstvo v postopku priprave sodne poravnave pridobilo nekaj mnenj, ki so v nasprotju s predlogom predlagatelja trdila, da je terjatev podjetja PUH v tem delu neutemeljena.

Tako je Služba vlade za zakonodajo je dne 05. 07. 2006 Ministrstvu za okolje in prostor posredovala svoje mnenje v zvezi s sklenitvijo sodne poravnave med PUH, d.d., Ljubljana kot upnikom in RS, Ministrstvom za okolje in prostor, Agencijo RS za okolje, kot dolžnikom. Izhajajoč iz določil Uredbe o načinu opravljanja obvezne republiške gospodarske javne službe na področju vodnega gospodarstva (Ur. l. RS, št. 4/00) so se jim zastavili pomisleki glede vsebine predloga sodne poravnave. V svojem mnenju so navedli: “da lahko upravičeno dvomimo, da bi Podjetje za urejanje hudournikov lahko šteli za poslovodjo brez naročila s civilnopravnimi posledicami, ki jih to razmerje za poslovodjo prinaša. Razmerje med državo in Podjetjem za urejanje hudournikov je glede na špekuliranje Podjetja za urejanje hudournikov, da bo pogodba z njim vendarle sklenjena, veliko bliže nepristnemu poslovodstvu oziroma inštitutu opravljanja tujih poslov kljub prepovedi. V slednjem smislu menimo namreč, da kot prepoved lahko razlagamo v uredbi izrecno določen pogoj in podlago za opravljanje poslov, ki je bil Podjetju za urejanje hudournikov znan, to pa je sklenjena pogodba po prvem ali drugem odstavku 10. člena Uredbe o načinu opravljanja obvezne republiške gospodarske javne službe na področju vodnega gospodarstva.” Komisija pa je ugotovila, da je ista vladna služba dne 14. 11. 2006 poslala Ministrstvu za okolje in prostor soglasje k sklenitvi sodne poravnave, pri čemer je v dopisu navedla, da k soglasju z vidika pristojnosti Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo nimajo pripomb. Pri tem niso več navajali pomislekov in dvomov, ki so jih izpostavili v prejšnjem dopisu.

Ministrstvo za finance je prav tako podalo negativno mnenje v zvezi s predlagano sodno poravnavo. V svojem mnenju z dne 12. 12. 2006, poslanem na Generalni sekretariat Vlade RS, je ministrstvo zapisalo:

“V predmetni zadevi je Ministrstvo za finance stališče že zavzelo in sicer v smislu, da je predlagani poravnavi, takrat še na način, da RS upniku izroči lastne delnice, nasprotovalo. Ne glede na sedanji način poravnave, ko se predlaga poplačilo terjatev z izplačilom sredstev iz proračuna Republike Slovenije, pa se glede samega temelja poravnave pridružujemo stališču Službe vlade RS za zakonodajo, da v predmetni zadevi ne gre za poslovodstvo brez naročila. Upnik je bil nedvomno seznanjen z ureditvijo v veljavni zakonodaji, ki je določala, da lahko Ministrstvo na podlagi Uredbe o načinu opravljanja obvezne republiške javne službe na področju vodnega gospodarstva sklene pogodbo o opravljanju javne službe na posameznem vodnem območju. Upnik take pogodbe ni sklenil in je tako dela opravljal brez pravnega temelja. Sodišče je v zadevi III Pg 196/2003 že odločilo in sicer tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo ( in sklep o izvršbi razveljavilo), pri čemer ugotavljamo, da naše stališče v celoti sovpada z stališčem, ki ga je v pravdi zavzelo Državno pravobranilstvo RS. Glede na navedene okoliščine se s predlagano sodno poravnavo ne strinjamo.”

Komisija je nadalje ugotovila, da je Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje, ves čas do leta 2005 zavračalo plačilo teh terjatev z obrazložitvijo, da je PUH v letu 2002 samovoljno vztrajal pri izvajanju določenih aktivnosti, da so situacije izdane brez pravnih podlag in niso potrjene s strani odgovornih oseb naročnika in da kot takšne ne morejo predstavljati osnove za plačila terjatev. S takšnim stališčem Ministrstva za okolje in prostor; Agencije RS za okolje, se je strinjalo tudi Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je v sodbi opr. št. III Pg 196/2003 razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek PUH-a, ker ta ni bil utemeljen.

Na neutemeljenost tovrstne poravnave je pravočasno opozoril tudi Državni pravobranilec v svojem dopisu ministru Janezu Podobniku z dne 2. 8. 2006. V navedenem dopisu Državni pravobranilec med ostalim navaja: “V zvezi s soglasjem, ki ga je izdala Služba za zakonodajo in glede vašega poziva, da se opredelimo do vsebinskih dilem Službe za zakonodajo, vam sporočamo, da smo mi vašemu ministrstvu enake dileme sporočili in celo dostavili sodbo sodišča v juniju 2005 in 8. 9. 2005 ( po faxu priloga1), ki temelji na tem, da tožbeni zahtevki Podjetja za urejanje hudournikov d.d. Ljubljana niso utemeljeni, ker nimajo pravne podlage, ker ni bila sklenjena pogodba ( sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III Pg 196/2003 – priloga 2).”

V zvezi s prej citiranim v nadaljevanju istega dopisa Državni pravobranilec navaja: “Ker so posamezni pravobranilci in pomočniki državnega pravobranilstva delovali po napotkih z dne 16. 7. 2004 in dopisa Ministrstva za okolje, prostor in energijo z dne 29. 1. 2003 in 6. 11. 2002 (priloga 10 in 11), so v eni pravdi celo uspeli, tako, da je bil tožbeni zahtevek PUH zavrnjen, ker pogodba ni bila sklenjena in nam je neznanka, zakaj je Ministrstvo za okolje in prostor pristalo na takšno poravnavo, da se priznajo zahtevki, ki so jih prej prerekali, v celotnih zneskih oziroma višinah, kot jih je PUH vtoževal.”

Iz vsega navedenega je za Komisijo nesporno, da so tudi v tem primeru uradne osebe Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje, s predlogom, da Vlada potrdi sklep o poravnavi s podjetjem PUH, d.d., Ljubljana za terjatve podjetja PUH, ki niso imele pravnega temelja, kar je bilo ugotovljeno tudi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opustile dolžna ravnanja in s tem omogočile, da se sklene sodna poravnava, s katero je podjetje PUH pridobilo premoženjsko korist. To so storile kljub temu, da so bile opozorjene na neutemeljenost terjatev podjetja PUH s strani Službe vlade za zakonodajo, Ministrstva za finance in Državnega pravobranilca RS.

V vseh naštetih primerih je torej mogoče ugotoviti kršitev dolžnega ravnanja uradnih oseb Ministrstva za okolje in prostor, zaradi katerih je podjetju PUH, d.d., nastala premoženjska korist. Pri tem se Komisija ne spušča v ocene, kolikšna je bila ta korist, oziroma, katera dela in na kakšni pravni podlagi so bila res izvršena, saj bi ravno to bila ena od osnovnih ugotovitev sodišča v pravdnih postopkih, ki jih je prekinila in zaključila sklenjena sodna poravnava. Zaradi vsega navedenega Komisija ob priznavanju dejstva, da so poravnave res koristne pri izogibanju nepotrebnim sodnim sporom, poudarja, da je obstajala zelo velika verjetnost, da bi Republika Slovenija kot tožena stranka v omenjenih pravdnih zadevah, če bi se seveda nadaljevale, tudi, če bi izgubila, bila dolžna plačati dosti manj, kot pa je morala na podlagi sklenjene sodne poravnave. Podjetje PUH,d.d., se je s sklenjeno sodno poravnavo, s katero se je z Ministrstvom za okolje in prostor dogovorilo za takojšnje plačilo terjatev, izognilo verjetno dolgotrajnim sodnim postopkom, v katerih njegova zmaga niti približno ni bila zagotovljena in je tako s kršitvami dolžnega ravnanja uradnih oseb ministrstva pridobilo korist v obliki takojšnjega plačila zelo spornih terjatev.

Načelno mnenje je s tem utemeljeno.

Drago Kos

Predsednik

Načelno mnenje številka 88
Pomakni se na vrh