Načelno mnenje številka 123

Ravnanje župana, ki za nekaj ur skupini poslancev Državnega zbora RS v brezplačno uporabo odstopi prostor v občinski zgradbi svoje občine, ne ustreza definiciji korupcije iz tretje alineje 2. člena ZPKor.

Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: Komisija) je na podlagi 16. člena Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04; ZPKor) in 13. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št. 105/04) na seji 13.3.2008 dne sprejela naslednje

Načelno mnenje številka 123

  • Ravnanje župana, ki za nekaj ur skupini poslancev Državnega zbora RS v brezplačno uporabo odstopi prostor v občinski zgradbi svoje občine, ne ustreza definiciji korupcije iz tretje alineje 2. člena ZPKor.

Obrazložitev

Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Komisija) je prejela dopis novinarja, v katerem je navedeno, da je župan mestne občine Celje brezplačno oddal pisarno, v kateri so štirje poslanci DZ imeli sestanek. Novinar je prosil Komisijo za mnenje, ali gre v konkretnem primeru za sum korupcije.

Komisija je zaprosila Mestno občino Celje oziroma župana za pojasnilo o brezplačni oddaji pisarne in uporabljeni pravni podlagi za oddajo poslovnih prostorov v brezplačno uporabo. Župan je Komisijo obvestil, da je pisarno, ki jo uporablja kot župan, v skladu s prakso mestne občine brezplačno posodil štirim poslancem, ki predstavljajo pomembno institucijo v državi. Mestna občina Celje naj bi tudi doslej brezplačno odstopala pisarne vsem predstavnikom državnih institucij, kot so ministri, člani vlade RS, poslanci, Računsko sodišče, Varuh človekovih pravic. Takšna ravnanja, po mnenju župana, ne morejo predstavljati korupcije.

Oddajo nepremičnega premoženja v brezplačno uporabo urejata Zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (Uradni list RS, št 14/07, ZSPDPO) in Uredba o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (Uradni list RS, št. 84/07). Po 28. členu ZSPDPO se nepremično premoženje, ki ga uporabnik začasno ne potrebuje, lahko da v brezplačno uporabo osebam javnega prava za izvrševanje javnih nalog ali nevladnim organizacijam, ki delujejo v javnem interesu, za izvajanje dejavnosti, za katere so ustanovljene. Uporabniki, ki sklenejo pogodbo o brezplačni uporabi nepremičnega premoženja, nosijo obratovalne stroške in druge stroške, za katere se stranki dogovorita s pogodbo. Izhajajoč iz navedene zakonske določbe in pooblastil, ki jih ima župan po Statutu Mestne občine Celje, Komisija meni, da je župan imel pravno podlago za brezplačno oddajo prostora v začasno uporabo, saj je prostore oddal v uporabo poslancem – predstavnikom Državnega zbora, torej osebe javnega prava, za katero ZSPDDO dovoljuje, da lahko pridobi nepremično premoženje občine v brezplačno uporabo. Komisija se je posebej ukvarjala z vprašanjem, ali navedena zakonska dikcija pomeni, da lahko države, pokrajine in občine oddajo svoje nepremično premoženje v brezplačno uporabo zgolj osebam javnega prava kot celoti ali tudi posameznim delom teh pravnih oseb oziroma njihovim posameznim predstavnikom. Komisija je štela, da je odgovor na to vprašanje odvisen predvsem od dejavnosti, ki bi se naj izvajala v brezplačno oddanih prostorih in je menila, da se lahko nepremično premoženje občine odda v brezplačno uporabo tudi predstavnikom osebe javnega prava, če ti v tako pridobljenem premoženju opravljajo dejavnost, ki jo je mogoče šteti kot del njihove dejavnosti v osebi javnega prava, katere predstavniki so. V obravnavanem primeru je nesporno, da je šlo za politično delovanje poslancev ene od parlamentarnih strank, kar predstavlja del njihove aktivnosti v Državnem zboru RS in jim je bilo po mnenju Komisije torej mogoče odstopiti prostore – pisarno na Mestni občini Celje – v brezplačno uporabo. Občina, torej njen župan je bil seveda pri tem dolžan upoštevati zakonski pogoj o dogovoru z uporabnikom o pokritju obratovalnih stroškov – če so ti obstajali.

Po 2. členu Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04, ZPKor) je korupcija vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.

Če ravnanje župana Mestne občine Celje primerjamo z definicijo korupcije, lahko ugotovimo, da je župan za brezplačno oddajo svoje pisarne poslancem kot članom Državnega zbora, ki je državni organ, imel pravno podlago v ZSPDPO. Ob tem pogodba, ki bi urejala povračilo obratovalnih ali drugih stroškov, ni bila sklenjena, vendar Komisija ocenjuje, da največ nekajurna uporaba ene od pisarn v občinski zgradbi ne povzroča nobenih stroškov tej občini, če pa že, so zanemarljivi. Zato Komisija tudi ocenjuje, da poslanci DZ, ki so koristili prostore občine, niso pridobili koristi, predvsem pa ne v obliki ali obsegu, ki bi predstavljala pravno relevantno kategorijo. To seveda pomeni, da tudi, če župan MOC ne bi imel pravne podlage za takšno oddajo prostorov občine, ne bi mogli govoriti o korupciji. Nujen predpogoj vsakega korupcijskega ravnanja je namreč poleg kršitve dolžnega ravnanja tudi pridobitev oziroma nudenje neke koristi zase ali za drugega.

Ker torej v konkretnem primeru niso bili uresničeni vsi znaki korupcije po ZPKor, je Komisija mnenja, da ravnanje župana Mestne občine Celje pri brezplačni nekajurni oddaji prostorov MOC poslancem Državnega zbora Republike Slovenije ne izpolnjuje definicije korupcije v smislu 2. člena ZPKor.

Drago Kos

Predsednik

Načelno mnenje številka 123
Pomakni se na vrh