Načelno mnenje številka 132

Plačevanje različnih oblik izobraževanj za vnaprej določene zdravnike v javnih zavodih in na račune, ki niso računi njihovih delodajalcev, s strani proizvajalcev zdravil in/ali medicinske opreme oz. njihovih prodajalcev ustreza definiciji korupcije v smislu 3. alineje 2. člena ZPKor.

Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: Komisija) je na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04, v nadaljevanju ZPKor) in 13. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št. 105/04) na seji dne 14.5.2008 sprejela naslednje

Načelno mnenje številka 132

  • Plačevanje različnih oblik izobraževanj za vnaprej določene zdravnike v javnih zavodih in na račune, ki niso računi njihovih delodajalcev, s strani proizvajalcev zdravil in/ali medicinske opreme oz. njihovih prodajalcev ustreza definiciji korupcije v smislu 3. alineje 2. člena ZPKor.

Obrazložitev

Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: Komisija) je dne 13.7.2006 prejela prijavo prijaviteljice, ki je Komisiji posredovala obsežnejši poimenski seznam službenih potovanj zdravnikov s prikazanimi vrstami nastalih stroškov za vsako posamezno potovanje. Seznam za dve koledarski leti za konkretni javni zavod vsebuje cca 3.900 zapisov službenih odsotnosti zdravnikov z imeni, datumi odsotnosti, itd. za namen tečajev, kongresov, konferenc, strokovnih sestankov, itd. Prijavi je bil priložen seznam zaposlenih s koriščenji števila dni dopusta (odsotnost) po mesecih in tudi nekaj fotokopij zaključenih nalogov za službeno potovanje v javnem zavodu. Prijaviteljica je v prijavi navedla “…vse ostalo je brez računov, brez znanih plačnikov. Pri večini potnih nalogov je le dnevnice plačal javni zavod.”

Dne 13.3.2007 je Komisija v isti zadevi prejela dodatno dokumentacijo, predvsem fotokopije nalogov za službena potovanja in obračunov potnih stroškov. Iz pregledane dokumentacije je razvidno, da so se zdravniki udeležili seminarjev oz. izobraževanj oz. kongresov kot (1) predavatelji, (2) poslušalci ali kot (3) tečajniki. Iz vpogleda v izpolnjene naloge za službena potovanja je moč ugotoviti, da je zdravnik:

  • obračunal svojemu delodajalcu stroške za svojo nekajdnevno odsotnost v skupni višini 0,00 SIT (največ primerov),
  • napisal, da se sredstva črpajo iz odobrene višini 64.329,00 SIT za izobraževanje, ki letno pripada zdravniku za ta namen,
  • na obrazcu za predlog za službeno pot v tujino prečrtal ali pustil neodgovorjeno vprašanje, ki se nanaša na “Pridobljena sponzorska/donatorska sredstva (koliko in za kateri namen oziroma stroške; priloga sponzorska/donatorska pogodba)“.

Priloženi obračuni skoraj nimajo prilog – nikakršnih fotokopij računov, niti ne navajajo vrste in zneskov posameznih vrst stroškov. Odnos zdravnikov do pisanja potnih obračunov je razviden iz pisne opombe enega izmed zdravnikov na njegov predlog za službeno odsotnost “Niti enega od teh stroškov mi ne krije bolnica, zato vas to najbrž ne zanima. So pa stroški precej visoki.”

Komisija je dne 5.6.2007 in 21.1.2008 od drugega prijavitelja prejela obsežno dokumentacijo o podobnem problemu. Prijavitelj v prijavi pojasnjuje, kako je konkretno farmacevtsko podjetje v dveh letih konkretnemu zdravniškemu društvu nakazalo skupaj preko 1 mio €. Iz dokumentacije izhaja, da je tuja farmacevtska družba po eni strani na zaprosila zdravniškega društva nakazovala finančna sredstva za udeležbo njegovih članov na strokovnih srečanjih, po drugi strani pa so za isto farmacevtsko družbo slovenski zdravniki na podlagi sklenjenih avtorskih pogodb pripravili “strokovno mnenje” za uvrstitev njihovih zdravil na seznam odobrenih zdravil (da se lahko plačujejo v breme sredstev Zavoda za zdravstveno zavarovanje). Prijavi so bile priložene fotokopije sponzorskih in donatorskih pogodb, številni računi in obsežnejši računovodski izpisi izvršenih nakazil te družbe slovenskim upravičencem za leto 2006 in 2007.

V zadevi izobraževanja zdravnikov na mednarodnih posvetih v tujini je bila Komisija dne 2.4.2008 zaprošena za udeležbo na delovnem sestanku predstavnikov različnih institucij na Generalnem davčnem uradu RS zaradi obravnave te problematike iz različnih zornih kotov, ker se davčna uprava vse pogosteje srečuje s problematiko davčne obravnave tovrstnega financiranja zdravnikov s strani farmacevtskih družb oz. različnih društev.

Za razumevanje obravnavane problematike ne zadošča zgolj obravnava razmerja med zdravnikom in pravno osebo, ki zdravniku plača stroške njegove udeležbe na oblikah izobraževanja mimo računa njegovega delodajalca. V zadevi je potrebno istočasno oz. vzporedno obravnavati ravnanja pravnih oseb, ki so proizvajalci zdravil in/ali medicinske opreme oz. njihovi prodajalci. Vprašanje je namreč, ali so njihove metode za prodajo zdravil in/ali medicinske opreme etično in pravno sprejemljive.

Prodajne metode, ki pri konkretnih zdravnikih višino prejetih sredstev za namen njihovega izobraževanja povezujejo z doseženim prometom v nekem časovnem obdobju, so sporne. Ti izdatki za namen izobraževanja zdravnikov se lahko namreč z vidika proizvajalca oz. trgovca obravnavajo kot »rabati« na dosežen obseg prodaje, do rabatov pa je upravičen kupec oz. plačnik (to bi lahko bil npr. Zavod za zdravstveno zavarovanje), ne pa posrednik oz. zdravnik.

Proizvajalci tistih vrst zdravil, ki so namenjena pacientom izključno na podlagi recepta, ne smejo propagirati. Prodaja tovrstnih zdravil je odvisna izključno od zdravnikovega predpisovanja zdravil, zato proizvajalci uporabljajo metode pospeševanja prodaje. Za njih je pomembno, da je zdravilo uvrščeno na seznam odobrenih zdravil in da ga zdravnik predpisuje svojim pacientom. Zdravniki so zaradi navedenega postali ciljni objekti za pospeševanje prodaje z naslednjimi nameni:

  • doseči poskusne nakupe novih zdravil oz. njihovo predpisovanje,
  • okrepiti nakupe oz. predpisovanje zdravil v njihovem zrelem obdobju oz. v času, ko to zdravilo ni več med najnovejšimi oz. najboljšimi,
  • nevtralizirati pospeševanje prodaje konkurenčnih proizvodov,
  • z vzpodbujanjem ponovnih nakupov oz. s še nadaljnjim predpisovanjem določenega zdravila zadrževati obstoječi obseg prodaje,
  • navdušiti mlajše zdravnike za nakup določenih zdravil oz. za njihovo predpisovanje in zmanjšati zanimanje za nakup konkurenčnih proizvodov.

Nekatera plačevanja stroškov zdravnikom za njihovo udeležbo na izobraževalnih posvetih s strani proizvajalcev zdravil in/ali medicinske opreme oz. njihovih trgovcev lahko uvrstimo v področje pospeševanja prodaje, to pa je lahko tudi ena izmed oblik korupcije.

Postavlja se ključno vprašanje, zakaj je tako velik interes zdravnikov iz javnih zavodov za udeleževanje na mednarodnih posvetih v tujini, če jim njihov delodajalec lahko krije le zanemarljivi del stroškov. V zvezi s potovanjem zdravnikov v tujino na mednarodne posvete njihov delodajalec običajno prevzame obveznost, da jim odobri plačano odsotnost z delovnega mesta. Plačila oz. povrnitve potnih stroškov, kotizacij, dnevnic in drugih stroškov njihov delodajalec najpogosteje ni dolžan plačati, ker jih zdravniki v obračunih potnih nalogov ne uveljavljajo oz. ne izkazujejo, čeprav je plačilo dejansko nastalih stroškov, kot je npr. strošek nakupa letalskih kart, hotelskih računov, kotizacij, itd., vsekakor izvršeno.

Iz vpogleda v vso prejeto dokumentacijo in navedb prijaviteljev izhaja sum, da zdravnikom po službenih potnih nalogih nepokrite stroške udeležbe na različnih izobraževanjih plačajo sponzorji in/ali donatorji (mimo računa njihovega delodajalca), ki pa so na področju zdravstvene dejavnosti proizvajalci zdravil in/ali medicinske opreme oz. njihovi prodajalci.

Iz navedenega izhaja verjetnost, da se zdravniki v javnih zavodih dogovarjajo s proizvajalci zdravil in/ali medicinske opreme, da jim preko sponzoriranja in/ali doniranja dodelijo finančna sredstva za namen različnih izobraževanj. Proizvajalci zdravil in/ali medicinske opreme oz. njihovi trgovci so pripravljeni z namenom doseganja povečanega obsega prodaje ali za vstop na novo tržišče plačati zdravnikom stroške udeležbe tudi na daljših in programsko zelo bogatih mednarodnih posvetih, ker se zavedajo in vedo, da so najpogosteje zdravniki tisti, ki neposredno ali posredno oblikujejo njihov obseg prodaje, s tem pa tudi njihov tržni delež. Vsakršno povečanje finančnih izdatkov na strani proizvajalcev zdravil in/ali medicinske opreme oz. njihov trgovcev, ki ni nujno potrebno za namen opravljanja njihove dejavnosti, povečuje njihove stroške, kar pomeni, da morajo na dolgi rok za to višino povečati svoje prodajne cene.

Kodeks medicinske deontologije Slovenije v 10. členu zdravnikom prepoveduje okoriščanje z nagradami za propagiranje farmacevtskih, kozmetičnih in drugih proizvodov ter določa, da zdravnik ne sme izkoriščati svojih pooblastil in dela v javni zdravstveni dejavnosti za osebne namene, opisano ravnanje pa predstavlja tudi kršitev 11. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02 in sprem.), ki prepoveduje sprejemanje daril nad 62.50 EUR.

Komisija v zadevi financiranja stroškov udeleževanja zdravnikov na različnih oblikah izobraževanj ocenjuje z vidika korupcije za sporna vsa tista ravnanja, ko npr. donatorji in/ali sponzorji namenjajo ta sredstva poimensko določenemu zdravniku, za nesporna pa vsa tista, ko donatorji oziroma sponzorji sredstva za izobraževanje namenijo delodajalcem, ki imajo v veljavi sprejet načrt izobraževanja, pravilnik o izobraževanju, sprejete kriterije upravičenosti do izobraževanja, itd. Iz navedenega razloga bi bilo več kot smiselno z zakonskimi in/ali podzakonskimi ali notranje-organizacijskimi navodili ustrezneje urediti sponzoriranje in doniranje na področju zdravstva.

Načelno mnenje je s tem utemeljeno.

Drago Kos

Predsednik

Načelno mnenje številka 132
Pomakni se na vrh