Načelno mnenje številka 136

Ravnanje uradne osebe občine, ki s premoženjem občine upravlja v nasprotju z načelom gospodarnosti in enakopravnosti, zaradi česar drugemu nastane neupravičena korist, ustreza definiciji korupcije po 3. alineji 2. člena ZPKor.

Komisija za preprečevanje korupcije je na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04, nadaljevanju ZPKor) in 13. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št.105/04) na seji dne 19.6.2008 sprejela

Načelno mnenje številka 136

  • Ravnanje uradne osebe občine, ki s premoženjem občine upravlja v nasprotju z načelom gospodarnosti in enakopravnosti, zaradi česar drugemu nastane neupravičena korist, ustreza definiciji korupcije po 3. alineji 2. člena ZPKor.

Obrazložitev

Komisija je prejela prijavo suma korupcije, da je ena od občin pri nakupu nepremičnine in oddaji občinskega zemljišča v najem ravnala v nasprotju s predpisi in javnim interesom ter s tem omogočila zasebniku neupravičeno korist. Z nakupom nepremičnine je občina kupila tudi lastno parcelo, čeprav je ta že vseskozi njena last. Obenem je soglašala, da je pri nakupu soudeležen kupec (zasebnik), ki je s tem pridobil lastninsko pravico nad gostinskim lokalom, zgrajenem na omenjeni parceli. Zaradi tega je občina dejansko pridobila lastninsko pravico v manjšem obsegu od načrtovanega in cenovno ovrednotenega dela nepremičnine. Čeprav je bil za nakup in najem zainteresiran tudi večletni najemnik, ki še vedno ima veljavno pogodbo o najemu lokala in vrta vse do leta 2015 in je z vlogo obenem ponudil občini plačilo najemnine za preteklo obdobje, je župan soglašal, da kot soudeleženec pri nakupu sodeluje le omenjeni zasebnik. Ko je slednji postal (so)lastnik predmetne nepremičnine – lokala, je župan z njim sklenil najemno pogodbo, s katero mu je oddal v najem občinsko parcelo, ki meji na parcelo z lokalom. Vse to je župan po navedbah prijavitelja storil tako, da je v nasprotju z načelom dobrega gospodarjenja z občinskim premoženjem in pravico enakopravnega dostopa do javnega dobra omogočil drugemu neupravičeno korist.

Komisija je na podlagi 11. člena Zakona o preprečevanju korupcije (ZPKor, Uradni list RS 2/04 in sprem.) pozvala občino, da navedbe prijavitelja pojasni in predloži ustrezno gradivo. Na poziv je odgovoril župan, ki je glede očitka, da je občina pri oddaji vrta v najem ravnala v nasprotju s predpisi o razpolaganju s premoženjem v občinski lasti in zajamčeno pravico enakega dostopa do javnega dobra, navedel, da so vrt oddali novemu lastniku, ker se jim ni zdelo smiselno sklepati najemno pogodbo z nekom, ki je le najemnik in ne lastnik. V odgovoru je zapisal, da so seznanjeni, da je parcela, na kateri je lokal, last občine. Zato so najeli odvetniško pisarno, da preuči eventualno pravico do najemnine v preteklih letih. Navedbe o sumu korupcije pa je v celoti zavrnil kot neutemeljene.

Po odgovoru župana je Komisija pridobila nove dokaze, ki potrjujejo prijaviteljeve navedbe o sumu korupcije. Župan je bil pred spornim nakupom opozorjen na dejstvo, da je parcela, na kateri stoji gostinski lokal, že vseskozi last občine ter da ima trenutni najemnik lokala in letnega vrta veljavno pogodbo o najemu do leta 2015. Tudi ta je župana osebno opozarjal na nepravilnosti pri spornem nakupu in oddaji občinske parcele v najem tretji osebi. Kljub vsem opozorilom, da utegne biti nakup predmetne nepremičnine v takem obsegu sporen in za občino škodljiv, je župan podpisal pogodbo, iz katere je razvidno, da je bil z odprodajo deleža tretji osebi seznanjen in da se je s tem strinjal.[1] Zato je Komisija pozvala občino, da navedeno pojasni in prvi odgovor dopolni. V dopolnitvah odgovora se župan sklicuje na napako, zaradi katere je prišlo do “napačne opredelitve predmeta pogodbe, napačne intabulacijske klavzule (dovoljenje za vpis sprememb v zemljiško knjigo, vknjižba – op. KPK) in celo do vpisa zastavne pravice na idealnem deležu nepremičnine”. Zaradi tega je občina namesto točno določene nepremičnine, po sklepu občinskega sveta namenjene postavitvi nove knjižnice (sklep občinskega sveta, št. 013-0010/2007-32 z dne 12.09.2007), dejansko pridobila lastninsko pravico v manjšem obsegu, kot je bilo predvideno in določeno v pogodbi o nakupu.[2]

Da v obravnavanem primeru ni šlo za napako, temveč za kršitev dolžnega ravnanja in omogočanje neupravičene koristi drugemu, potrjuje tudi dejstvo, da je župan šele po dodatnih poizvedbah Komisije ter pritiskih lokalne javnosti in medijev sprožil postopek preverjanja spornega nakupa. Čeprav je bil o razlogih, ki so privedli do oškodovanja občine pri nakupu predmetne nepremičnine obveščen pred sklenitvijo pogodbe in je kljub temu soglašal s prodajo deleža tretji osebi, je krivdo za nastale posledice v celoti prevalil na direktorico občinske uprave in ji izredno odpovedal delovno razmerje z očitkom, da je ravnala s hudo malomarnostjo – “opustitev skrbne kontrole dela občinske uprave in spregleda pravne napake v kupoprodajni pogodbi”. Direktorica je nato vložila pritožbo na pristojni pritožbeni organ Vlade Republike Slovenije, ki je odločil, da je pritožba utemeljena in da se izredna odpoved odpravi. Iz odločbe (sklepa) tega organa je prav tako razvidno, da se je o vsebini predmetnega nakupa in pogodbe dogovarjal le župan neposredno.[3]

Po 51. členu Zakona o lokalni samoupravi premoženje občine sestavljajo nepremične in premične stvari, denarna sredstva in pravice občine. Občina mora s premoženjem ravnati kot dober gospodar.[4] Enako določa 73. člen Statuta omenjene občine. V pravni teoriji in sodni praksi je ravnanje dobrega gospodarja obveznost skrbnega ravnanja, ki je določena kot načelo in kot pravni standard, ki usmerja pri uporabi in razlagi pravnih pravil. Kot standard terja določeno skrbnost in s tem zavezuje k ravnanju po pravilih, tako kot je običajno, kot je glede na okoliščine primerno, razumno.[5] V obravnavanem primeru je šlo za ravnanje s stvarnim premoženjem občine. Po Zakonu o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (ZSPDPO) ravnanje s stvarnim premoženjem pomeni pridobivanje, razpolaganje, upravljanje in najemanje tega premoženja. ZSPDPO v drugem odstavku 4. člena (ureja načelo gospodarnosti) določa, da je treba postopke ravnanja s stvarnim premoženjem voditi učinkovito, s čim manjšimi stroški in na podlagi metod, ki omogočajo najugodnejše rezultate, v tem primeru za občino. V 6. členu ZSPDPO, ki ureja načelo enakega obravnavanja, pa je treba postopke ravnanja s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti voditi na način, ki zagotavlja enakopravno obravnavanje vseh udeležencev v postopku.[6]

Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev Komisija meni, da je bilo pri predmetnem nakupu nepremičnine in njeni oddaji v najem kršeno načelo dobrega gospodarja oziroma gospodarnosti in enakopravnosti pri ravnanju s stvarnim premoženjem občine. Z oddajo omenjene parcele v najem osebi, ki je bila soudeležena kot kupec sporne nepremičnine (lokala), je občina postavila v neenak položaj najemnika lokala, ki ima veljavno pogodbo o najemu vse do leta 2015. Ta je 1.10.2007, torej pred sklenitvijo pogodbe o nakupu predmetne nepremičnine, vložil na občino prošnjo za najem omenjene parcele. Ne da bi mu sploh dal možnost, da predloži ustrezna dokazila, da je upravičen sodelovati v postopku za pridobitev najemne pravice, mu je župan odgovoril z navadnim dopisom, da je bil medtem lokal prodan in zaradi tega njegovo vlogo zavračajo, ker se jim ne zdi smiselno, da bi parcelo oddali njemu v najem. Komisija se ni spuščala v obravnavo, ali je bil najemnik lokala v danih razmerah dejansko upravičen do najema, pač pa ugotavlja, da je bil z ravnanjem župana onemogočen, da v nadaljnjem postopku za pridobitev pravice do najema sploh sodeluje, kar je kršitev enakopravnosti pri ravnanju z občinskim premoženjem.

Očitki hude malomarnosti in opustitev skrbne kontrole pri sklepanju sporne pogodbe, ki jih je v zvezi s tem župan izrekel direktorici občinske uprave in ji zato izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, so po mnenju Komisije utemeljeni, vendar naslovljeni na napačno osebo, saj se je o predmetnem nakupu dogovarjal in o sklenitvi pogodbe odločal župan neposredno. V pogodbi je soglašal, da tretja oseba (zasebnik) odkupi delež nepremičnine, čeprav je bil predhodno opozorjen na možne posledice. Prav tako je bil opozorjen, da je soudeležba tretje osebe sporna, ker je za nakup zainteresiran najemnik, ki ima za predmetno nepremičnino (lokal) in vrt veljavno najemno pogodbo do leta 2015. Župan pa je kljub temu sklenil dogovor o predmetnem nakupu in pri tem soglašal, da je soudeležena tretja oseba (zasebnik). Župan je torej sklenil pogodbo, s katero je občina namesto celote dobila le delež do 790/1000-in. Tako je občina namesto načrtovane nepremičnine – o čemer je odločal občinski svet – pridobila lastninsko pravico v manjšem obsegu. Zaradi tega je na premoženju občine nastala tudi škoda.

Če bi župan sledil zakonskim standardom dolžnega ravnanja pri opravljanju svoje funkcije, bi ukrenil vse, kar je bilo v danih razmerah logično in potrebno za zavarovanje javnega interesa in premoženja občine in bi upravičene razloge za sum nepravilnosti skrbno preveril takoj, ko je bil o njih obveščen. V danem primeru ga je k temu zavezovalo tudi načelo dobrega gospodarja oziroma gospodarnega ravnanja z občinskim premoženjem. S tem, ko bi sam pravočasno ukrepal, bi zagotovil, da pristojne službe ukrepajo brez nepotrebnega odlašanja in še dodatnih stroškov v škodo občine. Predvsem pa bi svoji funkciji primerno poskrbel, da se škoda na javnem interesu in neupravičena korist drugemu pravočasno preprečita. V nasprotju s tem je župan ukrepal šele takrat, ko je po vztrajanju Komisije ter stopnjevanju pritiskov zainteresirane javnosti in medijev spoznal, da se preverjanju razlogov za sum korupcije in drugih nepravilnosti pri predmetnem nakupu in oddaji občinske parcele v najem ne bo mogoče izogniti, krivdo za nastale posledice pa v celoti prevalil na direktorico občinske uprave in ji izredno odpovedal delovno razmerje.

Komisija meni, da je v obravnavanem primeru župan opustil dolžnost učinkovitega nadzora, pričakovano skrbnost dobrega gospodarja in enakopravnost pri ravnanju s premoženjem občine ter s tem kršil dolžno ravnanje in omogočil drugemu neupravičeno korist, kar ustreza definiciji korupcije po 3. točki 2. člena ZPKor.

S tem je načelno mnenje utemeljeno.

Drago Kos

Predsednik

——————————————————————————–

[1] Prodajna pogodba za nakup nepremičnine, sklenjena med prodajalcem in občino.

[2] Drugi odgovor župana in gradivo občine, št. 231-0001/2008-4 z dne 20.05.2008.

[3] Vlada Republike Slovenije, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja, sklep 10051-233/2008/4 z dne 7.5.2008.

[4] Zakon o lokalni samoupravi (uradno prečiščeno besedilo) (ZLS-UPB2) (Uradni list RS, št. 94/07 in sprem.).

[5] Juhart, M. Plavšak, N. (2003). Obligacijski zakonik s komentarjem, str. 100-101.

[6] Zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (ZSPDPO) (Uradni list RS, št. 14/07).

Načelno mnenje številka 136
Pomakni se na vrh